Zaušnici

Borisa Popoviča in Gašparja Gašparja Mišiča je včeraj povezala še ena stvar. Oba sta dobila hudo zaušnico.

Res je sicer, da obsodbe na zaporno kazen, ki je doletela Popoviča zaradi zlorabe položaja na županski funkciji, ne gre enačiti z odpoklicem z mesta predsednika uprave Luke Koper, vendar ima zgodba vseeno nekaj skupnega. Sodišče in nekateri nadzorniki Luke Koper so Popoviču in Mišiču jasno povedali, da njun “nekonvencionalni” način vodenja ni pravi. Še več, pri Popoviču je tudi nezakonit.

Tako Popovič kot Mišič sta sicer zelo močni in impulzivni osebnosti, tudi precej produktivni, ampak nekaterih stvari se pač ne more in ne sme voditi impulzivno, v dogovoru s posamezniki ali pa zgolj po lastni presoji, ki je za njiju edina pravilna. Treba je premisliti, kakšne dolgoročne posledice bodo ta dejanja imela. In tukaj sta se oba uštela. Se prehitela.

Popovič je pač hotel na hitro prodati parcele na Srminu in se je dogovoril s podjetjem Serming za prodajo. Objavljeni občinski razpis je bil zgolj farsa. Mišič prav tako rad dela po svoje in prehiteva. Z besedami in dejanji.

Včerajšnji odpoklic in obsodba bi lahko bila dober obet, da se bliža konec prijateljskim poslom, ko se nekaj vplivnih in ambicioznih posameznikov dogovori, da bodo prevzemali vzvode odločanja na nekem področju. Kajti nemogoče je spregledati močan interes, ki ga je imel obsojeni Popovič pri inštaliranju Mišiča na čelo Luke. Luka je pač preveč pomembna, da bi župan dopustil njeno vodenje brez lastnega vpliva. In Mišič je pač preveč pregnan trgovec z nepremičninami, da v vodenju Luke Koper ne bi videl poslovne priložnosti. Da o hlepenju po pozornosti medijev niti ne govorimo.

A glede na prvi odziv Popoviča je sklepati, da svojega ravnanja ne bo spremenil. Na nadzorni svet je takoj po sodbi odpeljal Sabino Mozetič, da bi preprečil Mišičevo razrešitev. Bati se je, da ta lastovka kljub upanju tožilke ne bo prinesla pomladi oziroma drugačnega načina vodenja javnih zadev in podjetij.