Zavora je prednost

Medtem ko se izteka razvojni program Soča 2007-2013, v okviru katerega je Posočje po potresu prejelo mnogo milijonov evrov nepovratne pomoči za gospodarsko infrastrukturo, podjetja, zaposlovanje, štipendiranje in izobraževanje, Posoški razvojni center skupaj s posoškimi občinami mrzlično išče nadomestne vire denarja.

Pritiskajo na državo, da bi dve dosedanji razvojni zavori spremenila v razvojni prednosti.

To sta obmejni prostor in Triglavski narodni park.

V povezavi s parkom nočejo nič drugega kot to, da bi država uresničevala razvojni del zakonodaje. Če jim bo uspelo, potem bodo občine, v katere sega zavarovano območje, torej tudi tolminska, kobariška in bovška, v celoti upravičene do dodatnega denarja, do nadstandarda za zdravstvo, izobraževanje, socialno varnost, infrastrukturo, za projekte na podeželju. To z drugimi besedami pomeni, da bi imele tri posoške občine prednost pri dodeljevanju državnega in evropskega denarja. S tem bi narodni park zares postal prednost in ne zgolj omejitev, kar je dolgoletna praksa, ki zelo jezi domačine.

Drugi izziv prinaša spreminjanje obmejnega prostora iz cokle v razvojno prednost. Pogovori potekajo v smeri, da bi v prihajajoči evropski perspektivi iz sklada za regionalni razvoj iztržili čim več predvsem za gospodarstvo. V Posočju se borijo za to, da evropski denar ne bi pritekal le za čezmejne programe Slovenija-Italija, temveč tudi za programe Slovenija-Avstrija.

Posočje ima srečo, da so večja podjetja in mnogo manjših vsaj za zdaj relativno zdrava. Ni idealno, je težko, toda na podeželju se borijo srčno, kot nekoč tolminski puntarji.

Če tovarn in pronicljivih mikro podjetij ne bi bilo, bi tudi vse besede o turizmu, kot razvojni prednosti, usahnile.

Ker v Posočju z velikimi turističnimi projekti ne znajo, Soče ne uredijo, kaninsko smučišče in ves bovški turizem pa predolgo čakata rešitelje.