Zdaj je dovolj!

Nekatere stvari v življenju so preproste. Greš na pico, pica ti ni všeč ... Konec zgodbe: zamenjaš picerijo in se v prvo ne vrneš več.

Enako velja za znamko avtomobila, izbiro počitniškega letovišča, veliko izbir v življenju, v Lipici pa se nekatere stvari še kar ponavljajo. Uradne razlage zagotavljajo, da se neljubi dogodki, kot so pogini konj, ne bi smeli dogajati, saj je skrb za živali na vrhunski ravni.

Medtem pa konji umirajo - letos jih je zaradi kolike poginilo že šest - kljub video nadzoru in varnostnim ukrepom.

Če drži teza vodstva kobilarne, da je na delu zastrupljevalec, potem je najbrž zaposlen v Lipici in se je treba vprašati, kako je mogoče, da taki ljudje pridejo in ostanejo na svojem delovnem mestu. Najbrž s konji tudi sicer ne delajo tako, kot bi morali.

Drugi pravijo, da zastrupljevalca ni. Je le dediščina preteklih desetletij, ko sta se v Lipici širila negativna selekcija pri kadrovanju in skrajno negativno vzdušje.

Preveč ljudi je v Lipico prišlo brez pravega odnosa do konj, kobilarne in sodelavcev. Drugačni so se večinoma “prilagodili sistemu”, sicer ne bi preživeli.

Če je kdo opozarjal na napake, je hitro sam postal moteč, zato je večina sprejela nepisano pravilo, da si je najbolje zatisniti oči in ušesa. Tako nič ne vidiš, nič ne slišiš in nimaš problemov. Skrbiš samo zase in pika.

Želja po profesionalnem napredku vsakega posameznika je tonila, vodo v grlo so ji nalivale prepogoste menjave premalo strokovnih vodstev, ob ignorantskem odnosu države.

Tudi zdrava ambicioznost je s časom skoraj preminula, reši jo lahko le tak sistem, v katerem bo vsak vedel, da bo za dobro delo nagrajen, za slabo pa ne. Sistem, v katerem bo vsak stalno deležen izobraževanja in dobrega strokovnega vodstva, ko bo pri nadrejenih vselej naletel na strokoven nasvet in pravo usmeritev.

Dokler bo kar koli kalnega in motnega, ne bo boljše. Zato je čas za prečiščenje. Do dna.