Zdaj pa res!

Zdaj pa res upoštevajte azilsko zakonodajo! To je glavni izplen še enega nedeljskega nočnega sestanka v Bruslju, ki vse bolj spominja na tiste nočne seje v Beogradu pred dvema desetletjema in pol. Zakaj bi predsedniki in države tokrat ravnali v skladu s pravili azilske zakonodaje, če pa so se do zdaj nanje požvižgali? Ker so v tem pogledu države še vedno suverene, se bo večina njih na všečno zapisane sklepe, naj vendar spoštujejo schengenska pravila in konvencije o beguncih, požvižgala. Kaj nam pa morejo, saj ni predvidenih nobenih sankcij?

Ob vsej krutosti in človeški bedi, v katero so postavljeni begunci, je po mesecih ukvarjanja z njimi vendar prišel čas za reševanje te problematike v njenem bistvu. Ljudje dobre volje bomo za utrujene in premražene soljudi solidarno že poskrbeli, a dotok prebežnikov se ne more nadaljevati v neskončnost. Akcijski načrt EU o migracijah izpred pol leta je pristal globoko v enem od birokratskih predalov, sedanji nezavezujoči sklepi in udeležba zgolj osmih članic EU pa stopnjujejo občutek, da je bil omenjeni nočni sestanek zgolj predstava za javnost Angele Merkel, ki je z njim skušala zajeziti nezadovoljstvo jastrebov v svoji stranki.

Slovenija pa še vedno v skladu s svojo “politiko neopredeljenosti in neproblematičnosti” poudarja, da se mora najti skupna evropska rešitev. Kot da še ni ugotovila, da v tej zgodbi vsaka država skrbi za svoje interese. Madžarska je zanje poskrbela z ograjo, Grčija s popolnim odprtjem meja, Nemčija s tem, da sprejema delovno silo, ki jo potrebuje ... Koga v Evropi pa briga za preobremenjene slovenske begunske centre?

Morda bodo razmere na balkanski poti res boljše, a morda bi bile še boljše, če bi bruseljski evrokrati občasno zapustili svoje pisarne, odšli med ljudi, med begunce, prostovoljce in lokalno prebivalstvo, ki se mu je življenje ob begunskem valu obrnilo na glavo. Šele tedaj bomo dobili občutek, da EU dejansko skrbi za blaginjo svojih državljanov.