Zdaj pa še po zlato

Še nikoli doslej se za slovenske športnike olimpijske igre niso začele tako uspešno kot tokratne na obalah Črnega morja. Že po petih dneh imajo v žepu tri olimpijske kolajne, s čimer so že zadovoljili tiste s skromnejšimi pričakovanji. A kljub temu se včerajšnji tretji mesti razlikujeta od nedeljskega srebra Petra Prevca. Slednji je bil v ožjem krogu favoritov, medtem ko sta Vesna Fabjan in Teja Gregorin napadali iz ozadja. A sta bili najboljši tedaj, ko je bilo najbolj potrebno. Pokazali sta zmagovalni značaj, ki ga pogosto neupravičeno ne pripisujemo slovenskim športnikom in Slovencem nasploh. In v takšnih primerih na pomoč priskoči še sreča, neizogiben sopotnik pogumnih.

Vsakovrstne analize, ki se ob takšnih uspehih pojavljajo v medijskem prostoru, pa ne bi smele zaobiti vsaj dveh bistvenih elementov, brez katerih teh dveh medalj ne bi bilo. Ob vseh zaslugah in vrhunskih predstavah naših bronastih smučark velja omeniti izjemno delo slovenskih serviserjev, ki so sicer med najbolj cenjenimi v smučarski karavani, saj sta obe imeli hitrejše ali vsaj toliko hitre smuči kot največje tekmice.

Drugi element je sproščenost v slovenski olimpijski odpravi, ki je zavladala po Prevčevem srebru. Na prejšnjih OI je v slovenskem taboru vedno vladala nekakšna bojazen, da medalje ne bo. To je vplivalo na zategnjenost, ki se je ob prvih neuspehih stopnjevala v obup in nervozo; zdaj je položaj obrnjen: včerajšnja bronasta slovenska eksplozija je razbremenila in olajšala delo še ostalim slovenskim adutom.

Za tako pričakovano prvo zlato medaljo z zimskih OI pa ima Slovenija v igri še najmočnejši orožji. Ti dve lahko brezkompromisno in brezskrbno napadeta najvišjo stopničko, saj ju tudi globalni svet priznava za prva favorita. Tako skakalna ekipa kot Tina Maze imata svoje težave, a je nedvomno čas za zlato dozorel. Morda že danes, ko bo po progi drvela najboljša smučarka na svetu v lanskem letu.