Zdravje laja, bolezen gre ...

”Tako turobno je v teh naših bregovih. Ljudje se kar stiskajo notri,” mi je v sredo dejala tašča. Kot da bi videla čez hrib, v Trbovlje, kjer se je ravno takrat na pot proti beli Ljubljani odpravljalo tisoč Zasavcev. Kot nekoč kmetje proti gradovom.

Se kar zapirajo .... Ja kaj pa naj? Odprejo okna, da bodo njihovi otroci prejeli novo dozo benzena, dioksinov in furanov, namesto svežega zraka iz visokih zasavskih bukovih in smrekovih gozdov? Slovenija je tako majhna in tako bogato porasla z gozdovi. A kaj, ko nekdo sredi te zelene deželice kuje dobiček tako, da kuri avtomobilske gume, plastiko in olja.

Uradno se temu sicer ne reče sežiganje odpadkov. Ne, ni sežigalnica, za katero je potrebna sodobna tehnologija in kopica dovoljenj (pa še vedno spušča v zrak kaj strupenega). Ne, to je, pravi država, (skoraj) navadna cementarna, ki za proizvodnjo cementa uporablja “alternativna” goriva. Zato ji je državna agencija za okolje pred poldrugim letom izdala dovoljenje za proizvodnjo cementa. A med napravami za proizvodnjo cementa so se znašle tudi takšne, za katere običajni smrtniki mislimo, da s proizvodnjo cementa nimajo nobene zveze: zalogovnik za rezane avtomobilske gume, zalogovnik za plastiko, silos za odpadke (ne; ne za odpadke, ki nastajajo ob proizvodnji cementa; temveč za odpadke, ki naj bi služili pri proizvodnji cementa). Odpadki so namreč lahko “alternativno” gorivo, kot se temu nobel reče. In se je začelo: uradno požegnano kurjenje avtomobilskih gum, plastike in odpadnih olj. Šest tisoč ton gum in 15.000 ton plastike na leto. V pečeh, ki niso sežigalniške, temveč cementarniške.

Poldrugo leto potem je cementarna (ali sežigalnica - kar težko se je odločiti, kaj je bolj, saj cementa ne proizvaja prav dosti), z 2,6 tone “pridelanega” benzena največji proizvajalec te strupene snovi v Sloveniji. A mejne vrednosti petih gramov na kubični meter zraka menda ni presegla. Tako vsaj trdijo v tovarni (cementarni/ sežigalnici). Zasavci menijo drugače: da več zbolevajo in mlajši umirajo zaradi onesnaženega zraka; z benzenom, ki povzroča poškodbe notranjih organov, možganov, dednega zapisa, razvoja kosti in kostnega mozga ter levkemijo (a je zanj študija, ki jo je v okviru agencije za okolje naredila - čisto slučajno - sorodnica vodilne uslužbenke v cementarni, ugotovila, da ga povzročajo Zasavci sami z ogrevanjem). Tudi ogljikov monoksid jim greni in krajša življenje. Pa dioksini, nevarni spremljevalci sežigalnic odpadkov.

Vse to so Zasavci želeli že poleti povedati premierju Pahorju. Čez dva tedna si bom vzel dve uri časa, da se o vsem pogovorimo, jim je tedaj prisegel. A iz pogovora ni bilo nič. Zato so v sredo prišli v Ljubljano. Sprejel je dva, pred množico pa zbežal skozi zadnja vrata.

Tako kot nekateri bežijo iz Zasavja. Večina ostaja. Noče in nima kam bežati.

Oni in številni “zasavci” po Sloveniji želijo zgolj živeti brez strupov v zraku, vodi in hrani, brez pretiranega hrupa, brez ... Samo živeti. A ne morejo. Zbolevajo in umirajo.

Do kdaj še?