Zdravniki odhajajo

Ker se je domača zdravnica upokojila, ostaja Breginj oziroma Breginjski kot s pretežno starim prebivalstvom brez splošne ambulante, ki so jo tam odprli po potresu leta 1976. Domačini so skočili pokonci, v tolminskem zdravstvenem domu pravijo, da jim je žal, vendar v teh denarnih okoliščinah nimajo več notranjih rezerv za nadstandardne ambulante po vaseh.

Na redko poseljenem in ostarelem podeželju ambulante potrebujejo. Stari ljudje so bolni, niso mobilni. Kaj naj storijo v stiski? Naj stalno prosjačijo sorodstvo, da jih odpelje v najbližjo ambulanto? Kobariška županja Darja Hauptman v teh razmerah obljublja prevoze s kombijem. O možnostih za ponovno odprtje ambulante se bodo vsi vpleteni še pogovarjali.

Ambulante na podeželju, kjer po normativih ni dovolj pacientov, ne morejo biti odgovornost zdravstvenih domov, ki se borijo za preživetje. Država se mora opredeliti, kako z njimi. V primeru Breginja gre sicer zgolj za dve uri tedensko, tu bi morda tudi zdravstveni dom lahko našel boljšo rešitev, kot najbolj slabo, zaprtje. Stroški zagotovo niso tako visoki.

Izvirni problem je v tem, da država že dve desetletji ne opredeli obču-tljivih kriterijev za mrežo zdravstvenih storitev. Potem se pa stalno prepirajo, ali je določena ambulanta nujna ali ne. V šolstvu so zadeve bolj jasne; ve se, kdaj je neka podružnična šola še upravičena in kdaj ne več.

Posočje je eno najbolj demografsko ogroženih območij z najbolj starimi (18 odstotkov) ljudmi. Ne čudi, da je bil prav tolminski zdravstveni dom pobudnik projekta ruralnih ambulant, ki pa je obtičal nekje v ozadju. Težko je upati, vztrajati je pa treba, da bi ga obudili. Ker sicer bodo ambulante na podeželju padale kot domine. Pod vprašajem naj bi že bila ambulanta v Trenti, tista v Podbrdu (za zdaj) še ne.

Prav imajo v Breginju, ko pravijo, da je razvoj podeželja le meglena fraza, ki nima nič skupnega z realnostjo.