Združenje pod preprogo

Ko se zgodi, da nihče noče v prvo nogometno ligo, je stvar zelo zaskrbljujoča. Še pred nedavnim so klubi, ki so si to možnost priborili, pa so vedeli, da je elita zanje predraga dogodivščina, brez pomisleka stopili vanjo, čeprav so vsaj slutili, da jih bo pozneje zaradi prvoligaškega mačka glava bolela še dolga leta. Nekatere boli še vedno.

Slovenski klubski nogomet dolgo ni imel pravega kompasa in zanj so premalo storili tudi v NZS in Združenju 1. SNL. Mislili so, da bo že nekako šlo. Pa ni! Čeprav je licenciranje naredilo precej več reda, ima tudi to luknje. Kako lahko licenco dobi klub, ki je dva milijona v minusu, javno razmišlja o stečaju ali prisilni poravnavi, potem pa predstavi podpise igralcev, da je dolg poravnan ali odložen in doda uravnoteženo bilanco, kot zahteva zakon od društvih. Ali pa: kako lahko klub, ki so mu novembra lani vzeli začasno licenco in ga vrgli z lige, še naprej igra in si obstanek izbori na igrišču, čeprav ve, da je že drugoligaš. In javnost tega ne ve do konca sezone. Kdo bo verjel licenciranju?

Prvi v 2. SNL Aluminij in drugouvrščeni Interblock (pred leti je ponujal do potankosti izdelan marketinški načrt lige, ki ga je sesul Maribor), ki sta se zadnje tekme na očeh vseh izogibala napredovanja, sta hladnokrvno dala košarico prvi ligi in obenem na NZS in združenje naslovila kup očitkov.

Lažje je bilo težave pometati pod preprogo in govoriti, da ni tako hudo, kot se lotiti premišljenih akcij za boljši jutri po preverjenih tujih receptih. Zato bi bilo modro temeljito premisliti, če je tako združenje prvoligašev sploh potrebno.