Že sladke skrbi?

Če bi ostali pri zapovedanih pravilih, ki so veljala doslej, bi bilo javnomnenjskih anket o razpoloženju slovenskih volilcev konec že teden dni pred nastopom volilnega molka. Tokrat je drugače, top lestvice kandidatov bodo agencije sestavljale in jih naročniki objavljali vse do petka, ko bodo izmerjeni utrip Primorcev objavile tudi Primorske novice. Nova je tudi rešitev, ki jo je z ustrezno interpretacijo zakona o RTV Slovenija našla nacionalna televizija. To gre vsekakor v prid volilcem, ki jih bodo tako do zadnjega v živo prepričevali tudi kandidati vsaj dveh neparlamentarnih, a še kako upoštevanja vrednih strank.

In kaj se na račun omenjenih dveh možnosti še lahko spremeni? Kakšnega velikega preobrata skoraj zanesljivo ne bo. Janez Janša s svojo SDS je tako rekoč na konju. Sojenje v aferi Patria je “zamrznjeno” in tekmeci, ki so upali na kaj uporabnega iz sodne dvorane, se lahko obrišejo pod nosom. Od Janše sicer po volitvah lahko pričakujemo analizo, ki bo pokazala, da bi brez začetka procesa v “nepravem trenutku” iztržil še več, toda nekdo drug bo zadevo izmeril povsem nasprotno.

Gregor Virant si z donacijo v proračun dela plače, ki jo je (zakonito) prejemal po koncu ministrovanja, zaupanja volilcev očitno ni povrnil. Janšo sicer opozarja na njegove slabosti, ki jih ne bo toleriral, toda hkrati se novemu mandatarju ponuja za ministra. Premier ne bo, s tem se je torej sprijaznil.

Zoran Janković je zaradi takšnih in drugačnih zvez s svojima sinovoma izgubil manj, ko je kdo pričakoval. Očitno ima svojo trdno bazo, ki je razne peripetije ne motijo. Seveda pa seže do koder seže, in kot kaže, bo vsaj močna opozicija v parlamentu.

Ampak pustimo se presenetiti, radi rečemo. In ne pozabimo na vse ostale, predvsem tiste, ki imajo možnost doseči prag parlamenta. Zna s zgoditi, da tehtnico prevesijo na zelo udobno pot v zaskrbljujoče udobno vladanje. Kot ima trener, ki ga spričo obilice dobrih igralcev mučijo, kot rečemo, sladke skrbi.