Žejni čez vodo

Najbrž smo Kraševci med tistimi v Sloveniji, ki zelo dobro vemo, kako dragocena je voda in kako težko je priti do nje. Ker smo morali skozi stoletja izumiti tisoč in en način, da smo jo ujeli, ko je padla z neba, in shranili za čas brez dežja. Najlažje je bilo tistim, ki so živeli ob čistih potokih in rekah, manj onim na ravninah, kjer so morali vodo iz tal spraviti na površje.

Z urbanizacijo in industrializacijo je postala oskrba z vodo vse bolj zapletena, vodovodni sistemi vse večji in daljši, cevi debelejše, stroški črpanja, obdelave in transporta vode ter vzdrževanja celotnega sistema veliki.

A je, vsaj v Sloveniji, vse še kar šlo. Manjkajoče vodovode so gradile občine ali ljudje s samoprispevkom, malo so pomagali vojaki, nato še evropski evri. Tudi cena vode je, roko na srce, v primerjavi z vsemi drugimi stroški, nizka. Še posebej glede na ceno vode iz plastenk, ki ni prav nič boljša.

Zato se zdi nelogično, da bi kar koli spreminjali. A predlog evropske direktive o podeljevanju koncesij, ki ga je februarja lani podprla tudi Slovenija, letos spomladi pa naj bi ga potrdil še evropski parlament, skriva v sebi past, da bo vsa ta vodovodna infrastruktura prešla v upravljanje zasebnikov, najverjetneje velikim mednarodnim koncernom. Tako zdaj, malo pred dvanajsto, opozarjajo po Evropi in pri nas.

Čeprav je cilj uredbe večja konkurenčnost in s tem nižje cene, bi se na dolgi rok cene dvignile, kakovost vode pa poslabšala, saj profitno podjetje teži k čim manjšim stroškom in čim večjemu dobičku. To se je tudi že izkazalo tam, kjer so že preskusili. Grenoble in Celovec sta zato spet predala oskrbo z vodo v roke javnemu podjetju.

Pri nas se tematika te dni sicer pretirano politizira, zato potrebujemo, preden bomo budno gledali, kako bodo glasovali naši evropski poslanci, predvsem veliko strokovne in trezne javne razprave.

Da nas ne bodo pripeljali žejne čez vodo in da nas tokrat glava ne bo bolela - zaradi vode.