Žejni nad vodo

Da je naša država lahko butalska, je dokazala že nekajkrat. Vnovič to dokazuje v primeru oskrbe Istre in Krasa z vodo.

Oskrba prebivalcev s pitno vodo namreč v naši državi očitno ni tako pomembna, da bi dobila status državno pomembne dobrine in bi se s tem ukvarjala država. Ne, za to, da imajo vsi prebivalci Slovenije, turisti in gospodarstvo dovolj pitne vode, da je ta neoporečna in da je tudi ob sušah ne zmanjka, morajo skrbeti občine. Tiste občine, ki da jih je preveč in ki da ne znajo skrbeti niti zase, ker da so premajhne, smo poslušali zadnje tedne.

A prav te občine in ti župani nosijo odgovornost za vso neoporečno pitno vodo v državi. Tudi vse občine na območju južne Primorske, ki so se - različnim interesom, cenovnim politikam in županskim egom navkljub - uspele dogovoriti, da skupaj zagotovijo trem istrskim občinam dovolj zaloge pitne vode tudi v najbolj sušnih letih. Povečali bi dotok vode s Krasa, obenem pa še posodobili vse vodovode na Krasu in Bistriškem, skozi katere zdaj zaradi dotrajanosti v tla izteče vsaj tretjina vode, ponekod pa celo več.

A država, ki se je že v preteklosti izkazala s tem, da je onemogočila ali vsaj zaustavila tudi druge različice oskrbe Istre z vodo, se niti tokrat ni izneverila svoji maniri in je s spreminjanjem pogojev med pripravljanjem projekta ter s sistemskimi nelogičnostmi ključno “prispevala” k temu, da bo Istra vsaj še nekaj poletij trepetala pred sušo in da bo na Krasu vsaj tretjina vode odtekla v tla.

Kar pri tem najbolj bode v oči, je to, kaj je za državo pomembno in kaj ne. Medtem ko je vodooskrba stvar občin, četudi rešuje skoraj polovico Primorske, pa je oskrba s plinom državno pomembna stvar. Za plinovod Ajdovščina-Lucija, ki ga južni del Primorske sploh ne potrebuje, je država odločila, da je zelo pomemben in je zato zanj pripravlja državni prostorski načrt. Na Krasu in v Istri bodo tako dobili plin, ki ga ne potrebujejo (ker ga že imajo), vode, ki je nimajo, pa ne.