Zeleno, ki te ljubim, zeleno

Človek s pogledom, uprtim v prihodnost, se zaveda, da je treba zelenilo planeta ohraniti tudi zanamcem. Skladno z načeli ohranjanja narave, ali pa vaj v skladu z dogovorom širše evropske skupnosti, mora v tem duhu ravnati tudi država. Tako mora Slovenija po nareku Evrope v prihodnjih desetih letih vsaj četrtino energije pridobiti iz obnovljivih virov. Torej sonca, vode in ostalih naravnih danosti.

A zdi se, da se v Sloveniji pri izpolnjevanju teh dolžnosti dogaja svojevrsten paradoks. Namesto, da bi država spodbujala zelene poganjke sončnih, vetrnih in drugih “zelenih” elektrarn, jim postavlja birokratske in papirnate ovire. Kot je, denimo, zahteva po pridobitvi gradbenega dovoljenja za namestitev sončnih elektrarn na strehe objektov. Ali pa nedavna razveljavitev že pridobljenega gradbenega dovoljenja za vetrnico v bližini Senožeč, ki je bojda “padlo” zaradi (ne)soglasij. O vetrnicah, ki naj bi jih postavili na Volovji rebri, pa ob tem sploh ne gre izgubljati besed.

Četudi skušamo razumeti, da se morajo država in njena ministrstva držati vsake črke in pičice zakonov, ki so prepogosto prezapleteni in preluknjasti, ni povsem jasno, zakaj ima država dvojna merila in namesto obnovljivih virov energije spodbuja rabo fosilnih energentov. Kako pa naj drugače razložimo dejstvo, da je mogoče Teš 6, ki je tako za okoljevarstvenike kot za mnoge strokovnjake in ljudi sporna, draga in okoljsko nesprejemljiva naložba, graditi z delnimi gradbenimi dovoljenji, ker “pravega” gradbenega dovoljenja menda še dolgo ne bo. Ali pa, zakaj si država tako rada zamaši ušesa pri smiselnih pripombah ljudi ob takšnih projektih, kot je, denimo, plinovod Ajdovščina-Lucija?

Zlobneži bi dejali, da se boji lobijev. Ali pa, da ji je sredi vsesplošne krize zanamcev kaj malo mar.

Medtem pa vsi drugi upamo, da gre zgolj za naključja in da tudi država še vedno ljubi zeleno.