Zeleno mesto v rajski dolini

Ideja o zelenih mestih ni nekaj novega, saj je prvi tovrstni koncept že leta 1898 zasnoval angleški urbanist Ebenezer Howard, znan kot arhitekt mest, tudi avtor študije o mestu, kjer ljudje živijo v harmoniji z naravo. Mogoče se ob tem komu pred očmi prikaže nostalgična podoba dam in gospodov, ki se sprehajajo po brezčasnih angleških parkih, a slabih 150 let kasneje je njegova zamisel, tedaj za marsikoga utopičnega mesta, še vedno aktualna in s povsem novimi razsežnostmi.

Zdaj, ko se vsakodnevno soočamo z okoljskimi problemi in spremembami temperatur in vremena, smo hkrati priča celi vrsti načrtov za bolj zelena mesta z omejevanjem motornega prometa, gradnjo kolesarskih povezav, večjo izrabo sončne energije, ponudbo lokalno pridelane hrane. Na voljo so številne študije o ekonomskih učinkih trajnostnega razvoja mest, ki izpostavljajo rekreativno vlogo javnih zelenih površin, kjer si ljudje napolnijo baterije in s tem porabijo manj za zdravila ...

Pravzaprav je odločila donacija najbogatejšega meščana, s čimer seveda ni nič narobe. Tudi zato, ker že občinska politika zasleduje podobne cilje in je s tem dobila le še dodaten veter v krila.

Številna mesta vlagajo velike vsote denarja v projekte, s katerimi 'vračajo' človeka v naravo in pri tem kar tekmujejo v izvirnosti, denimo s 50-metrskimi vertikalnimi vrtovi ... Tovrstne zelene strategije običajno nastajajo v mestih, ki se utapljajo v betonu in kjer se poletne temperature tudi zaradi tega dvigujejo čez 40 Celzijevih stopinj.

Ajdovščina je sicer, kot pogosto slišimo, v rajski dolini, in za stik z naravo ni treba daleč. Dovolj je že sprehod do Lokavščka, izvira Hublja ali na Staro babo. Zelene površine so tudi v središču mesta praktično na dosegu roke, a se je občina kljub temu odločila, da bo svoji zgodbi o uspehu dodala še zeleni okvir. Mestnim parkom in vrtičkom je ob rešitvah za trajnostno mobilnost dodala še dimenzijo Zelene Ajdovščine in zasadila več kot 1200 dodatnih dreves. Pravzaprav je odločila donacija najbogatejšega meščana, s čimer seveda ni nič narobe. Tudi zato, ker že občinska politika zasleduje podobne cilje in je s tem dobila le še dodaten veter v krila.

Ob vsakem večjem projektu se seveda najdejo tako vneti zagovorniki kot nasprotniki. Prvi z naklonjenostjo podpirajo milijon evrov vredno naložbo, drugi se sprašujejo, ali je to trenutno res najnujnejša stvar v mestu. Ob tem sprašujejo, koliko bo treba plačevati za vzdrževanje zasaditev in ali se bo s tako vnemo urejalo tudi druge dele mesta in občine. Prikimati je mogoče enim in drugim. V vsakem primeru pa je še vedno bolje zasaditi dodatno drevo kot asfaltirati dodatno zelenico.