Želja po odhodu

Dogajanje v Severni Afriki razkriva resnico o Evropi. Italijo, globoko na jug iztegnjeni izrastek Evrope, preplavljajo množice prebežnikov iz Tunizije. Vlada Silvia Berlusconija ne ve, kam z njimi, zato prosi za pomoč Evropsko unijo. A druge države teh nesrečnikov nočejo, še preveč jih imajo doma. Zaradi prebežnikov padajo vlade in se krepijo ksenofobne sile.

Čeprav naj bi bila imigracijska politika skupna, prevladajo interesi nacionalnih vlad. Evropska unija se razkriva kot skupek nacionalnih držav, ki jih povezujeta zgolj skupni trg in valuta. Evropa kot tržišče, ne kot politična skupnost. Zato je italijanski notranji minister Roberto Maroni potem, ko so ga pri reševanju problema afriških prebežnikov kolegi iz drugih držav pustili na cedilu, razočarano izjavil: “Bolje sami kot v slabi družbi.” Torej napoved odhoda Italije iz Evropske unije? Čeprav je kasneje predsednik Giorgio Napolitano zavrnil vsakršno misel na izstop Italije iz EU, pa je grožnja obvisela v zraku.

Evropska unija v kriznih trenutkih nima enotne politike. Nima demokratično izvoljenega suverena, ki bi sprejemal odločitve. EU nima skupne zunanje politike, zato ne more biti upoštevanja vreden akter mednarodnega dogajanja. Vselej namreč govorimo o posameznih državah, ne o Evropi. Ko je izbruhnila državljanska vojna v Libiji, sta Francija in Anglija samostojno vojaško posredovali, Nemčija se je umaknila, Italija pa ni vedela, kaj bi. Podobnih razhajanj je še tisoč in več, a nihče v tem ne vidi problema.

Nemška kanclerka Angela Merkel izjavlja, da je projekt multikulturne družbe v Nemčiji propadel, a realnost Evrope je multikulturna, le politika se s to realnostjo ne upa soočiti. Prav tako se ne upa soočiti z realnostjo implozije črnega kontinenta in z množico beguncev z juga. Ostaja vprašanje: kdaj bo prišlo do streznitve in kakšno ceno bo Evropa za to plačala?