Žganci so žganci!

Neverjetno, kako spretni so nekateri z besedami. Iz njihovih ust vrejo s tako lahkoto, kot znajo kakšnega otožnega zimskega popoldneva padati snežinke z oblačnega neba. Enakomerno, brez prestanka ... Kar padajo in padajo ...

In kakor sneg pobeli pokrajino, tako nas besede, ki v takšnem “snežnem” ritmu letijo iz ust nekega govorca, počasi počasi zasipajo.

A medtem ko je pogled na zasneženo pokrajino po navadi nadvse sproščujoč, niso naša ušesa ob tem plazu besed, ki se iz minute v minuto veča in nas vse bolj ogroža, prav nič navdušena.

Zadnjič sem med vožnjo v avtomobilu z zanimanjem prisluhnila nekemu pogovoru na radijskih valovih. Po nekaj minutah pa sem zgroženo ugotovila, da mi ni nič več jasno.

Gostja, ki naj bi se - sodeč po referencah - spoznala na to, o čemer je govorila vesoljni Sloveniji, je z besednjakom, v katerem ni manjkalo povsem nepotrebnih tujk (saj imamo vendar za iste stvari povsem spodobne slovenske besede) in nekih kvazi-strokovnih izrazov, tako zapletla sicer sila zanimivo temo, da me je minila volja do poslušanja. Saj, iskreno povedano, sploh nisem več vedela, o čem govori.

Pa kako lahko nekdo toliko naklada?! (Tisto, kar sem slišala, ni bilo namreč nič drugega kot golo nakladanje.) Je res treba prav o vsem, kar leze in gre na tem svetu, tako na dolgo in široko razpredati in razpravljati?! Je res treba delati znanost iz tudi najbolj enostavnih stvari? Koliko besed zaradi preproste jedi, ob kateri so zrasle naše none in nonoti. Žganci so žganci! In polenta je polenta.

Pustimo ob strani razne strokovne razprave, v katerih se krešejo (oziroma, naj bi se kresala) mnenja. A v radijski oddaji, v televizijskem dnevniku ali v časopisnem članku, tam torej, kjer so kot poslušalci, gledalci oziroma bralci prisotni tudi povsem preprosti ljudje, za božjo voljo, nehajmo že enkrat komplicirati!

In naši ljubi politiki ... tako rekoč rojeni govorci. (Z nekaj izjemami sicer.) Ne glede na to, kakšno vprašanje jim postaviš, najsi bo to usoda belega medveda tam daleč na zamrznjeni Arktiki ali sramoten položaj delavcev pri nas v Sloveniji, vedno znajo od nevemkod privleči celo ploho besed za odgovore.

In brez vsakršne zadrege na dolgo in široko odgovarjajo na vprašanja. A kaj ko so njihovi odgovori pogosto povsem brez vsebine. Prazni in plehki, saj se spretno (le kje so se tega naučili?) izognejo bistvu. In vendar dajejo površnemu poslušalcu vtis, da so toooliko povedali. Pa niso!

Navadnemu človeku, ki ga v teh težkih časih zanima predvsem, kako sploh preživeti, namreč njihovo besedičenje prav nič ne pomaga ...

Nič čudnega, če se svet vrti, kakor se, ko pa energijo zapravljamo za nakladanje in brezvezno dokazovanje, kdo je bolj pameten (zagotovo ne tisti, ki v stavku uporabi več tujk!), namesto da bi jo usmerili tja, kjer je res potrebna.

Umetnost nakladanja vendar ni in ne more biti vrlina. Še manj pa rešitev!