Zgodba brez pike

Košarkarske evforije je z zmago Parkerja proti Dragiću konec, v ospredje bodo spet stopile vsakdanje teme, dražje vinjete, varčevanje, sanacija bank ... Z izpadom slovenske reprezentance iz boja za odličja evropskega prvenstva ni konec. Najboljše ključne tekme še čakajo, Slovenija pa je dosegla minimalni cilj, vstopnico za prihodnje svetovno in evropsko prvenstvo. Kot je lepo povedal Jaka Lakovič, je bila to obveza moštva, da pusti doto mladim močem. Svojim zanamcem so pustili nastop na svetovnem prvenstvu v Španiji in na evropskem prvenstvu v Ukrajini. Niso pa izpolnili svoje največje želje - odličja z velikih članskih tekmovanj, potem ko so medalje prinašali iz prvenstev mlajših selekcij. Od najboljših iz najboljše generacije slovenske košarke sta na tem prvenstvu nastopila le Lakovič in Nachbar, pogojno k temu lahko štejemo še mlajšega Gorana Dragića, vsi ostali so upokojeni, poškodovani ali pa se niso odzvali.

Je prvenstvo skozi slovenske oči uspešno? Ni, kajti ne glede na premeteno spuščeno letvico, evropskega prvenstva ne organiziraš zato, da bi zapravil milijone evrov z vprašljivim dobičkom in se zadovoljil s petim ali šestim mestom.

Je Božidar Maljković upravičil finančni vložek, ki ga niso skupaj seštetega niti približno videli vsi ostali slovenski selektorji? Ni, kajti pred evropskim prvenstvom 2011 je prišel zato, da sestavi popolno ekipo in z njo osvoji odličje. Jure Zdovc je bil kot malodane volonter pred njim četrti. Cilj v Maljkovićevi eri je bil: zlato v Litvi, medalja doma. Razlogi, da tega ni, so tudi objektivni, a vendar: vas šef v službi vpraša, če imate kakšen objektiven razlog, da naloge niste uresničili?

Slovenija je na evropskem prvenstvu res premagala Španijo, kar je po vroče-hladnih signalih dalo upanje, da je vendarle na delu šjor Božo iz starih časov. Žal ni bilo tako. Španija je bila še v nižji prestavi, odločilen je bil poraz s Hrvaško. Pravzaprav v luči tekmeca v četrtfinalu ključen.