Zid in Učka

Bore malo je tega, kar ve; in ljudje iz njegovega domačega, pod strme pečine stisnjenega zaselka o njem vedo povedati le to, da o njem ni kaj povedati. Resda ima ime in vzdevek in stalno prebivališče na sestrini kmetiji, a je videti, da ni vpisan v nobenega od preštevilnih registrov: še nikoli ni dobil kakega uradnega vabila - denimo na volitve.

Vendar dobro ve, da je njegovo delo pomembno: ko bi ga ne bilo, bi prenekateri kajnovski brat dvignil motiko nad brata; ja, ko bi ga ne bilo, bi bilo še več hudega v tem odročnem zaselku, od koder se ob lepem vremenu vidi vse do Učke, od tam pa tudi v vselej malce zagonetno zrcalo Kvarnerskega zaliva.

Pri sedmih križih je še vedno tršat, ni pa več tako visok kot nekoč: njegov hrbet je že dolgo otrdel in upognjen kot skrivenčena debla osamelcev, ki tjavendan - brez vprašanja, brez odgovora - kljubujejo sunkom ledene burje. Njegov korak je svinčen, koža na njegovih enkrat na teden obritih licih ustrojena kot usnje, okraste lopataste dlani razpokane kot posušeno blato; pod sinjastim pepelom njegovih oči bržkone nikoli ni tlela žerjavica: stric je, ki ga je pomalem že vse življenje strah marsičesa in marsikoga, še najbolj žensk.

V središču (ki pa nima oboda, krožnice) njegovega življenja je kamen, t.i. mrtvi kamen, ki ga najpogosteje s pikonom, redkeje z motiko ali rovnico, pobira iz ruše na strmih pobočjih, zaraslih pašnikih in v osojnih globelih. Z luknjičavim mrtvim kamnom potem “zida” približno pol metra visoke in izključno živim - zdraharskim - ljudem namenjene zidove, ograde: “zida”, torej polaga en kamen na drugega, od zore do mraka. Počasi, potrpežljivo počne to, kar so, kadar ni bilo pomembnejšega dela, preklinjaje in stokaje počeli njegovi predniki. A on ne stoka in ne kolne: “le” pripogiblje se, grebe, ruva in odkopava, pobira kamen za kamnom in ga zlaga v kupe pod obronkom borovega gozda. Naslednji dan jemlje kamne iz kupa in jih v ravni črti kot temelj polaga v plitvo izkopani jarek: seženj, morda dva na dan; pri sedemdesetih mu gre delo pač počasneje od rok. Tretjega dne “zida” v višino; nato spet grebe, ruva, odkopava, pobira.

Vsake toliko - zlasti takrat, ko dežuje ali pa prehudo pripeka - zleze na vzpetino, da bi zviška presodil svoje delo: “Zadnji meter suhega zidu je tamle pri ruju malce ukrivljen, ga boš moral podreti in nanovo postaviti.” Takrat si privošči cigareto in požirek mlačne bevande; takrat se pogovarja sam s sabo: “No, saj sploh ni tako slabo, stari moj, kar dober si, ograda te bo za dolgo preživela, nemara bo preživela tudi jutri rojene, to pa je že nekaj, mar ne? Zdaj tvoje delo pomirljivo ločuje posest enega človeka od posesti drugega.” Preprečuje, kolikor je pač v njegovi moči, hudo kri in pogubna pravdanja na sodišču: ta, ki premore le posteljo v vlažni čumnati, je z “zidavo” zidu odvrnil prenekatero zlo.

Potem se obrne proti Učki: pravijo, da je z vrha planine videti morje. Sam ga je videl le enkrat, v televizijskem dokumentarcu: rjavkasta - takrat še ni bilo barvne televizije - in navidez brezmejna, neograjena ravan. Čudo vseh čudes.