Živeti v laboratoriju lokalne samouprave

Slovenija ima preveč občin, dovolj bi jih bilo pol manj. Temu mnenju Gregorja Viranta, ministra za notranje zadeve in javno upravo, precejšen del javnosti prikimava, županom pa je dvignilo tlak. Ker gre pri občinah za samoupravo, poenostavljeno povedano oblast od spodaj, bi morebitno združevanje občin z dekreti pomenilo izbris temeljnih načel lokalne samouprave. Ta so zapisana v ustavi, ki jo je precej težko spreminjati, nad katero bi ob morebitnem prihodu težko zlezla celo trojka, za kar nekaj naših politikov neznana znanka, s katero pa radi strašijo, kot so po Josipu Vandotu nekoč s teto Pehto.

Koncept lokalne samouprave, zastavljen kmalu po osamosvojitvi Slovenije, je zvenel prepričljivo. Mrežo nekdanjih 62 velikih občin (komun) naj bi predrugačili tako, da bi bile občine bliže občanom, v drugi fazi gradnje lokalne samouprave pa naj bi se občine povezale v pokrajine, da bi čim bolj racionalno izvajale tudi regijske naloge. A so bili pogoji, določeni za ustanovitev občin, ki so jih prepogosto preveč ohlapno tolmačili, kršeni že takoj na začetku. Občin je bilo najprej 146, danes jih je že 212, vključno z ustanovljeno, a še nedelujočo občino Ankaran. Več kot pol jih ima manj kot 5000 prebivalcev, samozadostnih občin pa je menda le 20.

Majhne občine, pri nas so skoncentirane v severovzhodni Sloveniji, kjer je tudi najmanjša občina Hodoš z le nekaj več kot 350 prebivalci, niso nikakršna slovenska posebnost. Posebnost pa je, da med seboj, če se ne dogovorijo o kakšnih skupnih službah, niso povezane. Za vzpostavitev druge ravni lokalne samouprave nikoli ni bilo potrebne politične volje. Oziroma natančneje, pogledi strank v različnih sklicih parlamenta o tem, koliko pokrajin in kakšne naj bodo, so bili vselej tako vsaksebi, da do njihove ustanovitve ni moglo priti.

Podobo slovenske lokalne samouprave je dolga leta krojil “županski lobi” v parlamentu. Dvojni funkcionarji so na državni ravni veliko lažje uredili kakšno stvar ali koncesijo za svojo občino in bili za nagrado znova in znova izvoljeni. Enkrat kot župani, drugič kot poslanci. Diskriminirane občine, ki niso imele župana-poslanca, so se za marsikaj lahko obrisale pod nosom, slednjič pa je Pahorjevi koaliciji le uspelo sprejeti določilo, da funkciji nista združljivi.

Če se je zdelo, da je z izgonom županov-poslancev iz parlamenta, ki so bili predvsem varuhi svojih županskih funkcij in kot takšni v neskladju z ustavnim določilom, da so poslanci vsega ljudstva, ne pa delegati svoje občine, odprta pot do oblikovanja pokrajin, je to možnost prekrižala draginja, v kateri projekta zaradi argumentacije, češ da bomo dobili zgolj nove funkcionarje in uradnike, seveda ni bilo mogoče resno zastaviti.

Slovenija je tako v svojevrstnem paradoksu, ko zaradi veliko zelo majhnih, kadrovsko slabo usposobljenih občin in odsotnosti druge ravni lokalne samouprave država na nižje nivoje ne prenaša svojih pristojnosti. To pomeni, da veliko lokalne samouprave pomeni več centralizacije.

Še teden dni, pa bo Hrvaška vstopila v EU. Država je razdeljena na županije. Istrska ima 208.000 prebivalcev in 41 občin (od tega deset mestnih). Če se omejimo na razvoj turizma in njegovo promocijo, je županija v minulem desetletju in pol odigrala izjemno vlogo. Strategije so bile poenotene, prav tako promocija hrvaške Istre. Na drugo stran državne meje je Italija, ki ima še eno raven lokalne samouprave več, med občino in državo sta pokrajina in dežela.

Ko se bodo, denimo, pristojni pogovarjali o skupnem turistično-promocijskem nastopu zgodovinsko, geografsko in še kako drugače povezanih krajev iz treh držav, bo hrvaško Istro zastopal županijski predstavnik, tržaško pokrajino tamkajšnji odbornik za turizem, Slovenijo pa četica županov. Težko je verjeti, da bi se naša delegacija lahko poenotila o prioritetah in skupnih usmeritvah, če vemo, da se ne morejo o tako elementarnih zadevah, kot sta oskrba z vodo in gospodarjenje z odpadki.

Ta čas, ko se bomo doma bodli, kdo ima bolj prav, nas bodo preskočili in nas z denarjem iz evropskih skladov naredili manj konkurenčne, bolj ranljive in še bolj užaljene. Morda pa bomo takrat le dovolj zreli za svoje pokrajine.