Živeti v turističnem kraju: privilegij in dolžnost

Gostje v turističnih krajih vse, kar zajame njihovo oko, dojemajo kot turizem, kot del turistične podobe in ponudbe. Ne gre za frazo ali slogan, gre za empirično ugotovljeno dejstvo v akademskih raziskavah.

Po definiciji statističnega urada med turistične kraje sodijo tisti, ki ponujajo privlačne možnosti za bivanje, komunikacijske in receptivne možnosti. Torej kraji, kjer je kaj videti, do katerih se da priti in kjer se je mogoče nastaniti in kaj početi. Če pogled nekoliko bolj izostrimo, so “čisti” turistični kraji tisti, kjer sta turizem in podpora turizmu ključni gospodarski dejavnosti.

Docela turistični kraji v bližini so gotovo Salzburg v Avstriji, Lignano ali Gradež v Italiji, Rovinj v hrvaški Istri in še vrsta manjših. Pri nas v spomin prva prikličemo Portorož in Bled, pa manjše kraje, denimo Kranjsko Goro, Radence, Rogaško Slatino ... Turistični kraji živijo od turizma, torej smemo pričakovati, da so tako rekoč vsi njihovi prebivalci na tak ali drugačen način turistični delavci. To pomeni tudi njihovo razumevanje, da ima svojevrsten privilegij živeti v turističnem kraju z načeloma nadstandardno infrastrukturo, dvojčka, dolžnosti gostitelja. Homo Turisticus ni eden, sta dva: tisti, ki potuje, in tisti, ki je gostitelj.

Mantrično ponavljanje potrebe po povezovanju v turizmu je spodbujanje tkanja dovolj fine mreže, v katero se turist “ujame” na tak način, da s svojih počitnic ali potovanja domov prinese odlične vtise in razmišlja o vrnitvi. O tem, kakšna naj bo mreža in kakšna je prava formula za njeno tkanje, je veliko različnih pogledov. V ospredju morajo biti čvrsta sidra, prepoznavne atrakcije in vrline, na katerih turistični kraj gradi svojo enkratnost in neponovljivost. Kaj bodo prioritete, je pomembno odvisno od ključnih igralcev.

Zaradi različnih razlogov je pri nas marsikje vse skupaj preveč razdrobljeno in včasih v opoziciji tiste sorte, ko levica ne ve, kaj dela desnica. Najbolj klasičen primer je hrup, ko je za nekatere moteč že čisto nedolžen večerni turistični živžav. Načeloma nihče nima kaj dosti proti dejavnostim v urbanih ambientih, a ne pod njegovim oknom. Če bi, tako kot je marsikje po Evropi, nad gostinskimi lokali živeli tisti, ki v njih delajo in jih upravljajo, se s folklornim telefoniranjem Slovencev na 113 ne bi srečevali tako pogosto, je prepričan izkušeni portoroški turistični delavec.

Vzpostavitev razumevanja in vzajemnosti, tudi meril, po katerih ena turistična dejavnost ne najeda druge, temveč sta komplementarni, je naloga za ljudi z dovolj znanja, občutka in nenazadnje avtoritete. Odličnosti in iskrenega nasmeha se ne da pričarati na ukaz, tudi zasuka v ponudbi, zlasti drobnih ponudnikov s privlačnimi programi ne.

Poenotenje pogledov na potrebo po sodelovanju in skupnem nastopu slednjič tudi v Istri in na Krasu, v okviru južnoprimorske razvojne regije, ki ima četrtinski delež turističnih prenočitev v državi, navdaja z optimizmom. Čvrstejše zavezništvo so sicer pognali razpisani evropski novci, a je v dialogu vendarle pričakovati konsenz o nuji usklajenejšega delovanja, v katerem bodo prepoznane skupne prednosti, pa četudi je njihov nosilec iz sosednje občine.