Življenje je malo vredno

Tragična četrtkova nesreča na železniški progi nad Rakitnikom je razgalila vso bedo naših železnic. O katerih v zadnjih letih poslušamo hvale, kako intenzivno da jih posodabljamo, koliko milijonov (milijard) smo vložili vanje, kako se bomo že čez dve leti z vlakom iz Maribora v Ljubljano pripeljali v uri in pol ...

In potem se na progo nekega jutra odpravi osem delavcev in njihov čuvaj, v upanju, da bo decembrska plača za kak evro višja od minimalne, prižge težke in hrupne stroje, pa šraufajo, kopljejo, premikajo težke tire in pragove, da po končani izmeni komaj čutijo svoje roke. Osmerica v četrtek nad Rakitnikom ni končala izmene, za dva je bila to žal njuna zadnja.

Da so v 21. stoletju življenja železniških delavcev na progah v rokah enega samega človeka, ki lahko zataji, lahko ga kap, lahko pade in obleži brez zavesti ..., je nezaslišano.

Da delavci vzdržujejo progo medtem ko po njej poteka promet, še lahko razumemo. Saj tudi cestarji menjavajo ograje, krpajo luknje in rišejo črte, medtem ko mimo njih švigajo avti. Ampak cestarji so vsaj za silo zaščiteni (z znaki, tovornjaki ...), medtem ko železničarji niso. Prekiniti morajo delo in se umakniti vsakemu vlaku. Kdaj morajo to storiti, jim pove njihov čuvaj, njemu pa prometnik. In to je vsa njihova zaščita, čeprav vodilni govorijo o nekih domnevno naprednih napravah, ki delavcem na progi ne pomagajo popolnoma nič.

Da so v 21. stoletju življenja delavcev na progah v rokah enega samega človeka, ki lahko zataji, lahko ga kap, lahko pade in obleži brez zavesti ..., je nezaslišano. Če so železničarji na to res že opozarjali, bi morali zdaj nemudoma odstopiti vsi šefi, od generalnega direktorja navzdol. Da ob vseh napravah ne najdejo tehnične rešitve, ki bi dodatno zaščitile delavce, je dokaz, kako malo je odgovornim mar za delavce na progi.

Zdaj bodo skušali nekaj na hitro spremeniti. Vsaj za javnost. Ko pa bodo čez kako leto spet krčili število zaposlenih, s postaj umikali prometnike, centralizirali vse, kar se centralizirati da, pa bodo na to spet pozabili. Tako kot smo pozabili na hudo železniško nesrečo pri Dolu, ko je 10.000 litrov kerozina skoraj zastrupilo glavni vodni vir za slovensko Istro. In veste zakaj? Zato, ker na postaji v Dolu niso imeli palic za ozemljitev električnega omrežja nad progo, kar je predpogoj, da se lahko gasilci približajo nesreči. Namesto da bi zamašili luknjo in bi izteklo morda tisoč litrov, so gasilci dve uri nemočno opazovali, kako iz počene cisterne šprica kerozin, medtem ko so dve kovinski palici prevažali iz Postojne. Dve preprosti kovinski palici! Pa mislite, da so jih po nesreči spet razdelili po postajah ali namestili na lokomotive? Ja, in sloni letijo. Toliko je odgovornim mar za ljudi in tako malo jim je mar za človeško življenje in zdravje.