Zlasti za nas, malce pa tudi za Kitajce

Čas trgatve je za vinarje tudi čas dilem. Pridelovalci, ki imajo vino zgolj za samooskrbo in prijatelje, načeloma nimajo zagat, kakšnega pridelati. Pri tržno usmerjenih vinarjih je zadeva drugačna. Gre za razmislek, ali bodo pridelovali vino, ki je zdaj modno in je po njem največ povpraševanja, ali pa vino, kakršno se jim zdi, da je njihov avtorski pridelek in bodo zanj iskali nišne tržne poti in priložnosti.

Veliki pridelovalci morajo seveda veliko bolj tankočutno prisluhniti potrošnikom in nareku trga. Zdaj je zlasti čas za takoimenovana mlada, sveža vina s privlačno cvetico, zmernejših alkoholnih stopenj po dostopnih cenah. Slovenski potrošniki se v prvi vrsti odločajo po sortnosti in pridelovalcu, letna poraba na prebivalca pa je nekaj manj kot 40 litrov. Statistično smo visoko, za tradicionalnima vinskima velesilama Francijo in Italijo, pa za Portugalsko in Švico ter žepnimi državami Vatikanom, Andoro in Luksemburgom, kjer porabo na prebivalca nedvomno zelo visoko dvignejo turisti. Če še za trenutek ostanemo pri statistiki: Francija ni več največja porabnica vina, prehitele so jo številčnejše ZDA, kjer poraba na prebivalca - nasprotno, kot marsikje drugod - narašča. Največja tržna zvezda na globalnem vinskem trgu pa je Kitajska. Povpraševanje po vinu se skokovito dviga, zato priložnosti na tem ogromnem tržišču išče ves vinski svet.

Slovenija je domala samozadostna s svojo vinsko pridelavo, čeprav uradne številke niso povsem natančne, ker je velik del vinske porabe iz samooskrbe ter s sivega in črnega trga. Kakorkoli, Slovenija je tudi izvoznica in uvoznica vina, dasiravno so slovenski vinoljubci načeloma lokalpatrioti in posegajo v največji meri po domačem pridelku.

Slovenskega izvoza vina je za približno pet milijonov litrov, kar je dobra dvajsetina pridelka. Številke pomembno dviga največji slovenski pridelovalec, štajerska vinska družba Puklavec&Friends. Vladimir Puklavec, ki se vse poslovno življenje ukvarja s plinom v Nemčiji, je prevzel kleti v Ljutomeru in Ormožu, ju moderniziral in s sodelavci zasnoval prodajno strategijo, v kateri igrajo najpomembnejšo vlogo kitajsko, britansko in nizozemsko tržišče. Samo na Kitajsko so lani izvozili 1,5 milijona litrov vina.

Na Kitajsko se sicer podaja kar nekaj slovenskih vinarjev. Ob velikih, ki računajo na visoke prodajne številke, tudi butični. S svojimi vini prodirajo med višje sloje, v kitajski nouveau riche, mokre sanje vseh prodajalcev luksuznega blaga.

Iskanje novih tržišč je nuja za marsikaterega slovenskega pridelovalca, zlasti za tiste, ki s svojim pridelkom segajo v višji cenovni razred. Slovenija ni zelo prepoznavna vinska dežela, a med poznavalci vse bolj cenjena. Razmerje med ceno in kakovostjo je ugodno, zlasti strukturna briška vina pa dosegajo odmevne ocene najvplivnejših svetovnih degustatorjev.

V nenavadnem, kategoričnem razkoraku med opozorili o škodljivosti uživanja alkohola na eni in njegovo blagodejnostjo ter promocijskim nabojem na drugi strani, država vendarle podpira preboj slovenskih vin na tuje trge. A da je drobljenje promocije treba zajeziti, opozarjajo vinarji in njihova združenja, saj se energije preveč izgubljajo. Zato načrtujejo veliko bolj usmerjeno delovanje. V njem, se zdi, bi morala pomembno vlogo odigrati tudi turistična industrija, da bodo novih izkušenj željni prišli pogledati, kje raste grozdje za vina, ki so jih spoznali, in se seznanili z državo, kjer je vino zgodovinska in kulturna pijača.