Zlata Primorska

Razvitost občin merita dva indeksa. Uradni koeficient z metodologijo 11 kazalcev odmerja višino državnega sofinanciranja in (ne)uspehe na razpisih. Neodvisni indeks projekta Zlati kamen z 32 številčnimi kazalci pa zgolj informira. In skuša spodbujati. Oba indeksa primorske občine uvrščata visoko. Medtem ko jo je drugi dobesedno pozlatil, uradni v dobršni meri ovira potenciale, ki jih Primorski pripisuje drugi.

Številke obeh indeksov so nesporne. Ker o dejanski razvitosti rade lažejo, je nanje treba gledati z zrnom soli. Zato so jih strokovnjaki Zlatega kamna opremili z vsebinskimi analizami kakovosti življenja in trdnosti protikriznih strategij.

Zlasti s slednjimi je Primorska prepričljiva. Lanskima nagrajencema Idriji in Šempetru so se letos pridružili Postojna na prvem mestu, Tolmin in Nova Gorica tik za njo. Vrsta primorskih občin je že dobila certifikat Zlati kamen za uravnotežen razvoj in obetajoče strategije.

Ali bodo občine strategije uresničile, je v dobršni meri odvisno od uradnega koeficienta. Po slovensko razvita Primorska je primorana razvojni denar odstopati drugim. Ker točke prinaša razvitost regij in so v njih “pomešane” nadpovprečno in podpovprečno razvite občine, slednje na razpisih (pre)pogosto pogorijo in tonejo.

Tako je zato, ker je za državo razmislek o dejanski razvitosti občin in regij pretežak. In ker bi kompleksnost razmisleka povečala špetir v državi. Dejstvo, da tudi “visoko” razviti Primorski (z obalno kraško in goriško regijo) z bruto dodano vrednostjo na prebivalca do štirikrat zaostajata za sosednjimi avstrijskimi in italijanskimi regijami, pa je tega premisleka vredno.

Strokovnjaki Zlatega kamna vedo, da niso nagrajene najboljše občine. Takih ni, ker so preveč zapletene za tlačenje v absolutne lestvice. Niso niti popolne. So pa vredne podpore in zaupanja. Desetina BDP, ki ga država namenja občinam v primerjavi s tretjino v Skandinaviji, o (ne)zaupanju pove vse. Preveč!