Žlica marmelade

Te dni je predsednik države na Brdu sklical konferenco Slovenija 2030, kjer je skupaj z nosilci intelektualnega vrenja v Sloveniji razpravljal o obrisih države in družbe, kot bi jo želeli zapustiti našim otrokom. Ti bodo, je bilo slišati, čez 15 let postali nosilci nove generacije. Da je treba poiskati dolgoročnejšo vizijo, ki naj bi presegla trenutne kratkoročne cilje, in Slovenijo preoblikovala v novo Silicijevo dolino, je še bilo slišati.

No, potem bo treba zavihati rokave in nekaj temeljito spremeniti. Ne le fakultete, tudi vse več srednjih in osnovnih šol se je znašlo v rdečih številkah. Govori se o ukinjanju in združevanju programov, odpuščanju učiteljev, o nujnem razmisleku, ali Slovenci potrebujemo določene študije ali ne.

Številne šole so se znašle v začaranem krogu. Veljalo je, da stare stavbe ogromno stanejo. Stavbe, na Primorskem ponekod še iz časa Italije, kličejo po prenovah, stari objekti požirajo denar za ogrevanje in toplotno izolacijo. Nove pa ... požirajo še več. Prezračevalni sistemi, požarni sistemi, alarmni sistemi, plinske inštalacije, dvigala ... vse to mora po normativih imeti sodobna šola. In po normativih je treba naprave redno servisirati, a šola ne more izbirati serviserjev in ne more določiti, kako pogosti so servisi. Nujno je le, da plača. Ceno, ki jo določi serviser. Občina pa ji lahko, če se odloči politika, bolj ali manj pomaga. Kajti najprej je treba poiskati notranje rezerve in stisniti še kaj, če se da. Da izguba zavoda konec leta ne bo prevelika.

Če mora učitelj za nakup radirke za dovoljenje prositi ravnatelja, ta pa računovodjo, in če si šola ne more več privoščiti priročnih marmeladic v majhni embalaži, ampak varčuje in kupuje marmelado na kilograme, denar za nakup pripomočkov za pouk pa nameni za servis naprav, potem se zdi, da pot do Silicijeve doline vodi prek Severnega tečaja ali čez puščavo Gobi. Nekje smo očitno zgrešili kažipot. In dvomim, da ga bomo našli samo z leporečjem na konferencah in forumih.