Zločin in kazen

Nobena kršitev zakona v pravni državi ni dopustna. In tisti, ki zakon krši, mora za to tudi plačati. Tako bi lahko razumeli signal, ki je včeraj prišel iz koprske sodne palače. Sodnica je razvpiti primer domnevnih politično-gospodarsko-podjetniških navez, ki naj bi služile predvsem polnjenju lastnih žepov, pripeljala do prvega epiloga v relativno kratkem času.

Sodba nekdanjemu predsedniku uprave Luke Koper Robertu Časarju, nekdanjemu poslancu SNS Srečku Prijatelju in podjetniku Marjanu Mikužu seveda še ni pravnomočna. Odločilno piko na i bodo, kot je običajno, postavili višji ali celo vrhovni sodniki.

Zgodbe o poslih z Orleško gmajno sicer ne moremo postaviti v kontekst klasičnih tajkunskih zgodb. Je pa ena od pomembnih epizod slovenskega razumevanja “gospodarskih poslov”, ki se niso izšli po načrtih snovalcev. Ali je pravna država z včerajšnjo sodbo umrla, kot je po izreku dejal eden od trojice obsojenih, ali pa je to eden temeljnih kamnov pri postavljanju pravne države, bo pokazal preizkus sodbe. Skrajni čas pa je, da se v Sloveniji na takšen ali drugačen način razčistijo prav vsi sumljivi posli, zaradi katerih ljudje ne verjamejo več, da pravna država sploh obstaja.

Včerajšnja sodba je ena od pomembnih prelomnic, tako kot sodba Binetu Kordežu in sodba v primeru Čista lopata. Te prelomnice bodo še pomembnejše, ko bodo sodbe začele postajati pravnomočne in bo dokončno jasno, kdo in za koliko časa bo moral na hladno. Toda takšnih in podobnih zgodb je “na čakanju” še dosti, preveč.

Predlog, da bi gospodarsko kriminaliteto na sodiščih obravnavali prednostno, tako kot priporne zadeve, je prišel vsaj nekaj let ali celo desetletje prepozno. In tudi zato se posameznikom iz političnih in gospodarskih vrst ter raznim navezam zdi, da jim je dovoljeno vse. Ker je bilo doslej za dejanja, ki naj bi jih storili, kaznovanih (pre)malo, saj zanje še sploh niso odgovarjali.