Zlomi v Hitu

Svet, družba, država, podjetje smo ljudje in naši odnosi so bistvenega pomena. V Hitu so v tem pogoreli na celi črti; še en predsednik nadzornega sveta, Matej Golob Matzele, se je včeraj odločil, da se ne gre več.

Vroče je že (pre)dolgo časa. Sindikat igralniških delavcev, denimo, v osmih tednih ni uspel najti skupne besede z upravo. Jabolko spora so bile najprej napitnine, ki je igralničarji ne želijo deliti še med ostale zaposlene.

Sindikat igralničarjev se je nato odločil za stavko, med katero so jih najbolj razjezili varnostniki, ki jih je najela uprava. Kot so povedali, so se počutili osramočeni in ponižani. Eden od krupjejev se je varnostnika na vhodu, ki je preverjal identiteto zaposlenih, lotil celo s pestmi, kot so razkrile kamere video nadzora. Po drugi strani pa so bili novinarji na tiskovni konferenci sindikata igralničarjev deležni groženj s tožbami oziroma kazenskimi ovadbami na račun člankov in televizijskih prispevkov. A tako, kot so za zadovoljnega igralniškega gosta potrebne ustrežljivost, prijaznost in prilagodljivost njegovim potrebam in zahtevam, je delež teh vrlin potrebnih tudi za običajne medsebojne odnose. S sodelavci, z delodajalcem, z okolico. Čeprav si, roko na srce, nihče ne želi nižje plače za svoje delo in je zato borba sindikata igralničarjev po svoje razumljiva. Dva sindikata sta na znižanje plač že pristala, podjetje pa bo moralo do konca leta kljub temu zapustiti 200 zaposlenih. Uprava zdaj pravi, da jih bo moralo oditi celo 400, če na stiskanje pasu ne prisluhne še sindikat igralničarjev.

A včeraj je postalo jasno, da ne škripa le v odnosih z delavci. Dodobra se je prelomilo še v nadzornem svetu. Ko roke dvigne predsednik nadzornega sveta, je očitno nekaj zelo zelo narobe.

Nesmiselno vztrajanje igralniškega sindikata je tako le eden od simptomov Hitove bolezni. Ključni boji za Hit se ne bijejo med sindikalisti, varnostniki in novinarji, ampak dosti višje.