Zmaga in zagon

Čeprav sta bila v mestu vrtnic v boju za prvega občana dva Brulčeva podžupana, je mladi Matej Arčon vendarle, veliko bolj kot Darinka Kozinc, poosebljal novo, drugačno, svežo občinsko politiko. Njegova zmaga je veliko prepričljivejša, kot je marsikdo pričakoval, kar pomeni, da si prebivalci občine res želijo nov zagon.

Vladati v Novi Gorici že dolgo ni lahko. Mirko Brulc, ki je na županskem stolčku presedel dva mandata, je moral skleniti marsikateri kompromis. In ob koaliciji z desnosredinsko SDS je bilo lokalnopolitično dogajanje vse prej kot mirno.

Morje pod Brulčevo ladjo so razburkali spori o zemljiščih z družbo SGP, zapleti s koncesijo za komunalne storitve, dvomi o lastništvu tako imenovanega Kremlja, kadrovanje v Hitu, odcepitev občine Renče-Vogrsko, če naštejemo le nekatere. Bi kljub temu volilci Brulcu letos znova zaupali krmilo, če bi se zanj potegoval? Danes je to le nepomembna špekulacija.

Socialni demokrati so na severu Primorske po osmih letih izgubili mestno občino, poleg tega pa so se morali sprijazniti še s porazom dolgo nepremagljivega Dragana Valenčiča v Šempetru, a na jugu pokrajine so vpisali eno popolno in eno posredno zmago.

Če je bilo novogoriško politično morje rahlo vzvalovano, so bili na izolskem in piranskem vajeni viharjev. Zmagovalca, Peter Bossman in Igor Kolenc, si skorajda ne bi mogla biti manj podobna. Izolski in piranski volilci so se predvsem odločili za drugačno pot in za odmik od uveljavljenih politične retorike ter načina razmišljanja.

Preštevanje in seštevanje glasov je končano. V 22 primorskih občinah pa se zdaj začenja nova politična matematika. Novogoriška, piranska in izolska občina, tako kot vsaka občina in vsaka država, potrebujejo pogumno, samostojno, kompetentno in vsebinsko koalicijo. Ter predvsem ostro, motivirano in pametno opozicijo.

Če teh ni, ne pomaga noben županski zagon.