Zmaga politike

Leta 2007 je bilo v upravah slovenskih občin zaposlenih 4277 ljudi, leta 2008 4369, leta 2009 pa 4511. Tudi če je povprečna bruto plača uslužbenca le 1500 evrov, so se stroški lokalne samouprave v zelo kratkem obdobju povečali za dobre štiri milijone evrov na leto.

Če upoštevamo le te številke (moč pa bi bilo našteti še na desetine primerov debeljenja uprav na vseh ravneh), sta ohranitev ali ukinitev položaja ministra brez listnice, zadolženega za lokalno samoupravo in regionalni razvoj, vsaj z vidika finančnega učinka, povsem nepomembni.

Če pa je namera tistih, ki so se zavzemali za ukinitev ministrskega položaja, poslati sporočilo, bi bilo sporočilo napačno. Končati sramotno stopicanje projekta regionalizacije Slovenije bi namreč morala biti prednostna naloga te (in, seveda, tudi prejšnje) vlade. Prvič zato, ker zaradi neobstoja pokrajin bežijo razvojne priložnosti, velike težave, kot sta, denimo, v Istri in na Krasu, odlaganje odpadkov in oskrba z vodo, pa ostajajo kronično nerešene. In drugič zato, ker bi moral iz dokončne odločitve o ustanovitvi pokrajin rasti racionalni dogovor o učinkoviti, smiselni in varčni lokalni samoupravi.

Ves ta razmislek je seveda odveč ob še enem pregovorno mlačnem zaključku petelinjega boja med prvakom stranke upokojencev in predsednikom vlade. V katerem je zmagala, tako kot vedno, politika.

Predsednica LDS Katarina Kresal je po sestanku koalicijskih partnerjev dejala, da je prišel čas, ko se morajo nehati ukvarjati sami s seboj in se posvetiti vsebini. Gotovo ima prav.

Od tega, ali bodo ta in podobne izjave prerasle v dejanja ali ostale navadne populistične floskule, je odvisno, kaj bo od vlade Boruta Pahorja ostalo v zgodovinskem spominu. Presežen mejni spor s Hrvaško, pokojninska reforma in zakon o malem delu. Ali trije referendumi, trije psi, wikileaks, pijan minister za volanom in so what.

Za zdaj prepričljivo vodi druga skupina.