Zmaga za zaposlene

Uspešna udeležba direktorja Poligalanta na včerajšnji dražbi, kjer so se prodajali stroji izčrpanega in propadlega podjetja Ultrapac, ki so za nadaljevanje proizvodnje Poligalanta nujno potrebni, je mala zgodba o uspehu. Mala za svet in malo Slovenijo, velika pa za dvajset zaposlenih v podjetju, ki nadaljuje s tradicijo Ultrapaca, in za njihove najbližje. Ti bi ob prodaji strojev komu drugemu verjetno v kratkem občutili, kaj pomeni ena plača manj za družinski proračun.

Takih malih uspešnih zgodb bi moralo biti pri nas še več. V preteklosti je zaradi takšnih in drugačnih tajkunskih manevrov pogorelo kar nekaj slovenskih gospodarskih velikanov, gospodje (in gospe) v belih ovratnikih pa se pri prodaji njihovega premoženja, da bodo imele banke, ki praviloma predstavljajo največje upnike in že brez tega in mimo tega kujejo dobičke, še več, niso ozirali preveč na to, komu kaj prodati. Pa bi se morali. Marsikaj je tako romalo v tujino, pristalo v lasti tujcev, tudi z argumenti, da bodo bolje gospodarili z našim premoženjem, ker sami ne znamo, kar je en velik larifari.

Marsikaj je pristalo v lasti tujcev, da bodo bolje gospodarili z našim premoženjem, ker sami ne znamo, kar je en velik larifari.

Tujim lastnikom je v prvi vrsti pomemben dobiček. Le ob omembi tega se jim zasvetijo oči. To omenjamo zato, ker je bilo tudi v primeru prodaje premoženja družbe Ultrapac v ozadju slišati neuradne informacije o težnjah, da naj bi stroje nekdanjega Ultrapaca utegnili prodati tujcem. Hvala bogu se to ni zgodilo. Hvala bogu se ni uresničila težnja po tem, da bi tehnologijo ajdovskega visokotehnološkega podjetja Bia Separations odpeljali v Avstrijo, in hvala bogu je na ostalinah novogoriškega Mipa proizvodnjo zagnalo podjetje Pivka perutninarstvo. In še marsikatera podobna zgodba bi se našla. Dokazov, da zmoremo tudi sami, in da zmoremo tudi bolje, ne manjka.

To, da vsem tujcem, takoj ko se pojavijo, začnemo nekam laziti, češ da več vedo in znajo, da so bolj sposobni, ta v slovensko podzavest vtisnjen občutek manjvrednosti, je treba poteptati, se proti njemu boriti, se zravnati in delati prav in v pravo smer, s svojimi ljudmi, s svojim znanjem in seveda za skupno dobro, ne pa za lasten žep, sicer nima smisla. Zato je ta mala zmaga Poligalanta, peščice ljudi, ki se ne dajo, ki se trudijo, trmasto vztrajajo, pomembna zmaga za vse nas, ne le za zaposlene.