Zmagali!

Besedo zmagovalec najpogosteje povezujemo s športom in vojno, čeprav jo sodobna družba živi v vseh porah vsakdana; med mamami je zmagovalka tista, ki svojega otroka lahko doji, otrok svojo zmagovalno pot začne tako, da prvi med vrstniki spregovori, v vrtcu prvi pojé, nariše najlepšo risbico, ima najboljšo oceno, premaga vse na šolskem krosu, postane zlati maturant, podjetnik, tajnica, trgovka leta ali naj očka. In če že nisi zmagovalec v dejanjih, pravijo poklicni motivatorji, moraš vsaj razmišljati zmagovalno. V nasprotnem primeru si že mentalno med poraženci.

Zmage in porazi so na dnevnem redu tudi v umetnosti, kjer se podeljujejo vsakovrstne nagrade, priznanja, plakete ... Enkrat se odloči tako imenovana stroka, drugič ljudstvo, občinstvo, uporabniki umetnosti. In prav vsakič se lahko vprašamo, kako sploh ustvarjalnost meriti? Na festivalu Kino Otok - Isola Cinema so se odločili, da ne bodo več izbirali najboljšega filma. Da bodo raje kot navijanje za film podprli razmišljanje o njem. Da gledalcev ne bodo več spraševali, kako posamezen film ocenjujejo, temveč kaj so ob njem občutili, kako so ga doživeli, kaj jim je od njega ostalo. Zbrane vtise bodo posredovali ustvarjalcem in tako sklenili krog.

Paolo Rossi je v letošnjem otvoritvenem filmu Piergiorgia Gayja Brez strahu (Niente paura) pojasnjeval, da so se Italijani iz ljudstva spremenili v občinstvo, v navijače. Da ne bi na izolskem filmskem prazniku ostalo zgolj pri navijanju, občinstvu vračajo čas za razmislek, čas za podoživljanje videnega. Čas za omenjeni film, ki s pomočjo glasbe govori o italijanski družbi, za film, ki o globalizaciji govori skozi primer izginulega ljudstva Merjanov (Fedorčenkove Tihe duše) ali, denimo, čas za duhovit vpogled v hongkonško soočanje s protikadilskim zakonom (Ho-Cheungov Puhni mi ljubezen).

Kino Otok dokazuje, da vsako leto znova na festivalu zmagujemo prav vsi.