Znati in hoteti

Slovenija je pred dnevi dobila novo specializirano državno tožilstvo za pregon zahtevnih oblik kriminala, tudi gospodarskega. Sestavljalo naj bi ga 21 najbolje usposobljenih državnih tožilcev v državi, razpis za vodjo je še odprt. Pred nekaj meseci so bili na sedežih štirih okrožnih sodišč, tudi v Kopru, ustanovljeni specializirani oddelki za sojenje v najzahtevnejših zadevah organiziranega in gospodarskega kriminala. Parlament je že po svoji razpustitvi ponovno potrdil sveženj kazenske zakonodaje, na katerega je državni svet izglasoval veto. In tudi pri tej je izrazit “protitajkunski” poudarek in uspešnejši spopad z gospodarskim kriminalom in korupcijo.

Zgodbe o učinkovitejšem pregonu gospodarskega kriminala v Sloveniji poslušamo že leta. V zadnjih letih smo spremljali padanje gospodarskih imperijev in tudi aretacije in zasliševanja posameznih tajkunov, ki se jim njihovi prenapihnjeni načrti preprosto niso izšli. Delno tudi zaradi globalne gospodarske krize, v pretežni meri pa zaradi prevelike lakomnosti. Med različnimi kaznivimi dejanji, ki so jih očitali osumljenim, se je večkrat znašlo tudi pranje denarja. Vendar se jih je do zdaj le malo znašlo na sodiščih, še manj se jih je končalo s pravnomočnimi obsodbami. Zakaj?

Nikakor ne drži, da pravosodje do zdaj ni imelo nikakršnih vzvodov za spopad z gospodarskim kriminalom, drži pa, da bi lahko imelo trdnejše. Če bi seveda obstajala politična volja. Vendar te, vsaj v zadostni meri, dolga leta ni bilo. Dokler so se prebivalci Slovenije s svojim delom lahko dostojno preživljali, so bili še pripravljeni požreti kakšno floskulo. Ko pa ni več denarja za plače, ko v neznano izginejo fiktivno prikazani milijoni in milijoni evrov za pokojninsko zavarovanje, celo obroki za odplačilo kreditov, ko vse več ljudi živi od socialne miloščine, čas ni več primeren za šale. Je čas za ukrepanje. Zakonodaja je pri tem le orodje, ki ga mora nekdo znati - in hoteti - uporabljati.