Znova v megli

Kaj lahko se zgodi, da bo vzrok letošnjih poginov lipicancev ostal nepojasnjen, pravi dekan Veterinarske fakultete dr. Marjan Kosec.

Skupina strokovnjakov s cele vrste področij bo pod vodstvom veterinarske fakultete pripravila poročilo o tem do konca septembra. A v tem trenutku še nima jasnega indica o tem, kaj je privedlo do netipične kolike in poginov.

Tako ostajata marčevski in junijski pogin v bistvu nepojasnjena, tako kot pogini leta 2003 in 2008, čeprav stroka tokrat zatrjuje, da je resnično naredila vse, kar je lahko.

To seveda nikogar ne opere blatnega madeža. Medtem ko Kobilarna Lipica trdi, da skrbi za konje na najvišji strokovni ravni, in stroka trdi, da je naredila največ, kar je mogla, se v javnosti zbuja vtis, da je vse skupaj velika blamaža za stroko. Ali pa celo, da kdo ni želel priti stvari do dna in je javnosti ostalo kaj skrito.

V trenutku, ko stroka nima odgovora na vprašanje, kaj je povzročilo pogin, ostaja odprto in še toliko bolj aktualno vprašanje, kaj vendarle storiti, da se kolike ne bi ponavljale.

V tem kontekstu Kosec omenja stare lipiške konjarje in čas, ko so v Lipici delali nonoti, za njimi pa očetje in sinovi iz istih družin. Strokovnega znanja, ki bi bilo primerljivo današnjemu, gotovo niso imeli, so pa imeli izkušnje, praktično znanje, vest in zavest dobrega gospodarja, “zdravo kmečko pamet” in pripadnost Lipici.

V preteklih desetletjih se je vse to sesulo v prah in večkrat se je zdelo, da v Lipici najbolje preživijo tisti, ki skrbijo za lasten interes pred interesi kobilarne. Stroka je pred tem prevečkrat pokleknila, sistem je bil preveč skrhan in načet, motivacija zaposlenih za dobro delo prepogosto na psu.

Vodstvo kobilarne sicer trdi, da stvari postavlja oziroma je postavilo na svoje mesto, vendar neuradni namigi nakazujejo, da je do tega še dolga, dolga pot. In dokler bo tako, bo vedno znova odprta tudi možnost za kolike in pogine.