Žoga se spet vrti

Konec preteklega tedna se je začelo 22. državno nogometno prvenstvo po slovenski osamosvojitvi. Ozračje so še pred tekmovalnimi boji spet segreli Mariborčani, ki so poskrbeli in tudi dobro promovirali odmeven prestop Goričana v štajerskem klubu Etiena Velikonje v angleškega drugoligaša Cardiff. Le nekaj dni prej se je zgodila selitev še enega Primorca na začasnem delu v Mariboru, Ankarančana Daliborja Volaša, v vse bogatejšo rusko ligo.

Tudi sicer so imeli državni prvaki v zadnjih letih primorski pridih tako na igrišču kot ob njem. V tej sezoni ga bo nekoliko manj, a nič ne kaže, da bi se mariborska prevlada lahko kaj kmalu končala. Izguba dveh raznovrstno učinkovitih napadalcev se utegne sicer poznati, veliko pa bo odvisno od uspeha vijoličastih v evropskih pokalih. Po daljšem času tam ne bo nobene od primorskih ekip.

Pri Gorici in Kopru, ki je včeraj odigral odmevno prijateljsko tekmo s slovitim milanskim Interjem, velja trend bolj ali manj izrazitega pomlajevanja in zanašanja na doma vzgojene nogometaše. To je z nekaj izjemami (Maribor, Olimpija) pravzaprav vodilo celotne slovenske lige, ki išče izhod iz krize. Prvi korak v tej smeri utegne biti vrnitev pod okrilje Nogometne zveze Slovenije, ki naj bi dala ustrezno težo domačemu klubskemu dogajanju. To je bilo v zadnjem desetletju globoko v senci reprezentančnih akcij in televizijskega spektakla, ki ga ponujajo najmočnejše lige na svetu.

Nogometna ponudba je vse raznovrstnejša, privrženci pa temu primerno izbirčni. Ko pridejo na domači stadion, hočejo videti vsaj dinamiko, brezkompromisni boj in tekmovalno negotovost, če jim akterji že ne morejo ponuditi mojstrskih potez. Po drugi strani je res, da so igralci in trenerji odvisni od rezultatov. Če teh ni, pride do sprememb. In vsaj v tem je nogomet - in šport na sploh - eden od najbolj učinkovitih kanalov demokratičnega izražanja, ki bi bil lahko zgled tudi ostalim segmentom v družbi.