Zoki & Zoki

Alora: imamo dva Zorana, dva premierja, se začenja nova era? (bi lahko nadaljeval v verzih) … Za Hrvaško - zagotovo. Z več kot polovično parlamentarno večino je Kukuriku koalicija HDZ zadala najhujši udarec v zgodovini samostojne države. Volilni, politični, zgodovinski poraz. Prav zato je ljudstvo osupnil groteskni govor bivše premierke, ki je HDZ prikazala kot žrtev, ni pa zmogla “poguma” za formalno čestitko zmagovalcu in je s strankinim podmladkom raje vzneseno zapela tisto znano “Oj, hrvaška mati, nikar žalovati …”

Ne, hrvaška mati ne žaluje več, upa pa, da bodo njeni sinovi živeli bolje in jim za domovino ne bo več treba dajati življenja. Kot bo nemara na naslednjih volitvah hrvaška volilna komisija ob 21. uri preštela 99 odstotkov volilnih lističev, tako kot slovenska, in ne šele ob polnoči javnosti naznanila - 56 odstotkov preštetih glasov. Drobnarija? Seveda. Ampak civilizacijska, evropska podrobnost.

Navadili ste se že, dragi moji, da nimam dlake na jeziku: tisto, kar se mi zdi zgodovinsko pomembno po 4. decembru 2011 je, da sta se naša sva naroda odločila za prihodnost, saj se je državotvorni mit, v katerem smo dremali dvajset let - razblinil. Seveda slovenska nacional-korupcija ni tako strašljiva kot hrvaška, tudi SDS ni identična HDZ. Toda obe stranki sta bili nosilki romantično-lukrativnega državotvorstva: romantika - za ljudstvo, denar - zase. Slovenski in hrvaški volilci so jima (končno) obrnili hrbet.

V resni materialni krizi tudi pesem “narodnjaških” siren ni več zapeljiva. Tudi če se samo zato razpira vsaj razpoka svetlobe v težkih oblakih korupcijskih struktur nad osiromašeno, ponižano hrvaško in slovensko zemljo, naj rečem s Cankarjem: “… pogledala je domovina sama sebi v obraz in zardela od radosti.”

Namenoma malce pretiravam, seveda, ampak dovolite slovenofilu, da kot pozorni opazovalec (tudi več kot to) radostno zazna “kopernikanski obrat”, kot je rezultate slovenskih volitev označil novinarski kolega Dragan Nikolić na hrvaški televiziji.

V Hrvaški se je zgodil dramatični preobrat: levosredinska koalicija je preprosto pometla desnosredinske in desničarske stranke, ki bodo v novem sklicu Sabora vse skupaj (HDZ, HDSB, HSP ...) zasedle šibko tretjino. Po drugi strani ima Kukuriku zagotovljenih 81 (od 161) mest, ki jim lahko prištejemo 15 do 18 verjetnih partnerjev (Laburisti, Državljanska iniciativa duhovnika (!) don Grubišića), pa 8 predstavnikov manjšin … Če bo zares hotela, si nova oblast gladko lahko zagotovi dvotretjinsko večino. Politično gledano je to triumf levega centra, in vendar v zmagovitih vrstah ni zaslediti triumfalizma. Kajti pred novo vlado, oblastjo in celotno družbo so hudi časi. Bodoči premier je državljanom obljubil takorekoč isto, kot nekoč Churchill Angležem v vojni: kri, znoj in solze. Kri ne bo tekla, solze nam kapljajo že leta … in če nas nova vlada ne spodbudi in nažene, da začnemo prelivati litre znoja, potem se novi ekipi in nam z njimi ne piše bolje kot Grkom!

Zoki & Zoki: Zoran Janković bo težko sestavil vlado in težko reševal krizo. Zoran Milanović bo zlahka sestavil vlado in težko reševal krizo. Oba sta takoj po zmagi dala vedeti, da bosta v odločne akcije krenila nenudoma. Ko bi le bilo tako! Ljudje so pripravljeni na odrekanja, vsemu navkljub.

Naša dva naroda nista več zgolj obupana, temveč politično in zgodovinsko dozorela. Rešena narodnjaško - romantične retorike 19., sta nemara pripravljena odločno zakorakati v 21. stoletje.