Zrak, voda, svoboda

Referendum o vodi je sprožil številna vprašanja ter bolj ali manj drzne napovedi. Seveda o tem, kaj plebiscitarni izid pomeni za vlado Janeza Janše in ali moč, ki so jo pokazale civilnodružbene organizacije, pomeni začetek novega obdobja ali vsaj novega izrazitega fenomena v slovenskem javnem življenju.

Ampak če je to vprašanje, pa čeprav pomembno, le dnevno politično in ima zelo omejen rok trajanja, je veliko bolj prelomna dilema, ali se vzpostavlja nov odnos do okolja. Ali so, predvsem mlajši volilci, tudi v Sloveniji, tako kot marsikje drugod po svetu, varovanje okolja postavili na vrh lestvice vrednot in ga torej končno uveljavili kot elitno politično temo. Ker, ta paradigma se s časom pač ne spreminja, politiki gredo tja, kamor se ozira najbolj perspektivni del volilnega telesa.

Kanal je morda primer, na katerem bi se vsa država lahko učila, kako voditi dialog, ki je resnično vključujoč in demokratičen.

Če bi ob naslednjih volitvah malo manj govorili o tranzicijskih strahovih in osamosvojitvenih lovorikah, če bi malo manj iskali grešne kozle med priseljenci in tako ali drugače drugačnimi ter bi se malo bolj posvetili vprašanjem, ki dejansko zadevajo kakovost in dolžino življenja prihodnjih generacij, bi bilo super. Ampak ali smo soočenja s temi temami sploh sposobni?

Kanal je morda primer, na katerem bi se vsa država lahko učila, kako se izogniti škodljivim praksam in pri odločitvah, ki neposredno zadevajo počutje in zdravje ljudi, voditi dialog, ki je resnično vključujoč in demokratičen.

Tako kot pri vseh stvareh tudi pri odločitvah o prostorskem umeščanju najbolj zoprnih dejavnosti, med katere sosežigalnica odpadkov sodi brez vsakršnega dvoma, stvari niso črno-bele. Ker se okoljski učinki seštevajo, ker odpadke ustvarjamo vsi in ker nekam morajo, ker gospodarstvo krepi blaginjo in varnost, ker je včasih racionalno slediti načelu najmanjše škode. Ampak v srednji Soški dolini si je oblast z azbestno šlamastiko, z nedelujočo medresorsko delovno skupino, z nezmožnostjo oblikovanja resnega sanacijskega načrta za območje tako temeljito zapravila zaupanje, da ga ni referenduma, na katerem bi v občini lahko zmagala. In zato je Kanal s svojimi tragičnimi zgodbami lahko vsaj učna ura. Za, upajmo, nove generacije upravljalcev javnega interesa, ki se bodo z na novo postavljenimi prioritetami ljudstva dejansko znali soočiti.