Zrela Slovenija

Zmagoslavna, uspešna, zrela. Ponosni se lahko veselimo slovenske podobe na olimpijskih igrah v Sočiju, podobe, ki jo najbolj pogrešamo doma, v gospodarstvu, v medsebojnih odnosih in v politiki. Če je že nimamo doma, jo pa imejmo vsaj teh 14 dni na ruskih tleh, pod drobnogledom svetovnih medijev. Uspešno Slovenijo. Ki kar ne neha presenečati z odličji in drugimi vrhunskimi uvrstitvami. Upajoč, da bi kmalu postala vodilo tudi za naš slovenski vsakdanjik.

Ob začetku iger smo zapisali, da imamo v Sočiju svoje adute. Izrazitih približno toliko kot na prejšnjih, a s to razliko, da v Soči prihajajo z izklesanimi izkušnjami. In prav nič nismo zgrešili. O dvakrat zlati Tini Maze kaj novega res ne moremo napisati. To, da se je znova izkazalo, da, ko je najtežje, iz sebe izvleče najboljše. Da je zmagoslavni duh vcepila ostalim. In to, da je dve zlati medalji na istih olimpijskih igrah v slovenski zgodovini osvojil le še gimnastični velikan Leon Štukelj pred 90 leti.

Slovenska odprava je - ob drugih vrlinah, ki ločujejo povprečne od uspešnih - naletela tudi na milost boginje Fortune, ki vedno prav pride. Malce je obrnila hrbet ekipi smučarjev skakalcev, ki so bili še pred dvema tednoma prvi favoriti za zlato. A tak je šport.

V nastope je vtkanih nešteto čustev in osebnih zgodb. Krono kariere, bronasto medaljo na svoji tretji in zadnji olimpijadi, je Teja Gregorin pripisala neprecenljivim izkušnjam iz prejšnjih iger. Za Robija Kranjca so bile to že četrte igre. Lahko bi zlahka odpovedal nastop, saj odličje že ima. A je za ekipo žrtvoval poškodovano koleno. In še vedno je prepričan, da je kriv, ker ni bilo ekipne kolajne.

Še močnejši ekipni duh preveva hokejiste. Po njihovi zaslugi zdaj vsaj približno ločujejo Slovaško in Slovenijo. Hokejisti so večji fenomen, kot je rekordnih šest odličij (ni nujno, da ne bo še kakšnega do konca iger). Na igrah namreč nastopa vsak šesti registriran slovenski hokejist! In to je podatek, ki o slovenskem športnem čudežu pove več kot tisoč besed.