Žrtev in krvnik

“Kaj zaboga počne? Pa saj je čisto poblaznel!” Približno tako v javnosti odmeva odločitev rektorja primorske univerze Dragana Marušiča, da odstrani direktorja Znanstveno-raziskovalnega središča Darka Darovca.

Če bi takšno potezo zoper enega svojih zaposlenih na osnovi izsledkov notranje revizije potegnil direktor nekega zasebnega podjetja, za to najbrž ne bi nihče izvedel niti o tem sodil. A univerza je javna ustanova, ki razpolaga z davkoplačevalskim denarjem, zato sta zgodbi o razrešitvi dekanje humanistične fakultete Vesne Mikolič in zdaj še o odslovitvi Darovca neizogibno postali aferi. Medijsko poročanje je hrana za oblikovanje takšnih in drugačnih sodb o glavnih akterjih. V tej zgodbi prevladuje mnenje, da je Darovec žrtev in Marušič krvnik.

Povsem možno je, da je za to kriv rektor sam, saj je od vsega začetka omejil komunikacijo z mediji na minimum, medtem ko so na nasprotni strani bili novinarjem vedno na voljo in tudi sami z raznimi dopisi in pozivi spodbujali k poročanju. A vseeno, zakaj je javnost tako zlahka presodila, kdo je v tej zgodbi negativec?

V današnjem svetu je resda težko verjeti v poštenost, a v Marušičevo ob nastopu na rektorskih volitvah ni dvomil nihče, kvečjemu so se nekateri zbali njegove napovedi, da bo vodenje univerze gradil na diskontinuiteti. Zdaj to počne. Preverja, zakaj je univerza finančno na psu, brska, išče dokaze in jih tudi najde. Seveda bodo končno težo dobili v sodnih dvoranah, a on jim v tem trenutku verjame. Ali naj ne stori ničesar?

V primeru, da se mu odločnost vrne kot bumerang v obliki Darovčeve zmage na sodišču, bo najbrž odstopil z mesta rektorja. A kaj, če se zgodi nasprotno - če se bodo domneve o finančnih malverzacijah spremenile v dokazana kazniva dejanja? Bo družba mirno ponotranjila še eno žalostno dejstvo - da sta pokvarjenost in nepoštenost, ki sta v politiki že nekaj samoumevnega, prodrli tudi v tako zelo cenjeno akademsko sfero?