Žrtve in krvniki

Vsaj na prvi pogled se zdi nemogoče, da je lahko kakršenkoli denar pravično povračilo za žensko ali otroka, ki sta doživela posilstvo, ali za družinske člane, ki so morali leta prenašati nasilje za štirimi stenami.

Ampak 10.000 evrov, čeprav je to vsota, ki jo marsikateri direktor dobi le za nekajtedensko delo, lahko dejansko olajša stisko človeka in mu omogoči, da se sooča s preraščanjem travmatičnih izkušenj, ne da bi mu bilo treba medtem skrbeti, kako bo plačal položnice.

S tega stališča je namen vlade, da v proceduro pošlje novelo zakona, ki naj bi najbolj ranljivim skrajšala poti in čakanje, načeloma dobra. Ampak le če določila novele ne bodo ostala mrtva črka na papirju, mehanizem za vzpostavitev še enega birokratskega hodnika. In predvsem če je novela zakona le eden od prepotrebnih ukrepov za povečanje varnosti in zaščito dostojanstva žrtev kaznivih dejanj.

Če velja ugotovitev, da noben denar ne more biti nadomestilo za prestana strah in bolečino, gotovo velja tudi, da žrtve hudih spominov ne odreši obsodba storilca, ne glede na to, kako hitra in pravična je. Ampak razumno hiter zaključek kazenskega postopka, v katerem je žrtev, in tega ni moč spremeniti, večkrat soočena z obnavljanjem in ponavljanjem svoje neprijetne izkušnje, pogosto tudi prisiljena pogledati v obraz človeka, ki jo je ranil, je verjetno pomembnejši od denarja. In pomembnejši od denarja so tudi učinkoviti mehanizmi, ki bi v predkazenskem in kazenskem postopku zaščitili žrtev in zavarovali njeno zasebnost.

Prav najbolj ranljive skupine žrtev nasilnih kaznivih dejanj, ki so predmet tokratne zakonske novele, namreč potrebujejo predvsem trdno varnostno mrežo in zagotovilo policije ter tožilstva, da pravosodni sistem pozna pot za izstop iz začaranega kroga nasilja.

V nasprotnem primeru ne dobijo nobene odškodnine. Ker zanjo ne zaprosijo. Ker molčijo. Ker svojih krvnikov nikoli ne obtožijo.