Žrtve norosti

Postojnska bolnišnica za ženske bolezni in porodništvo ima izpraznjen bančni račun. Zaposleni ne vedo, ali bodo 10. junija prejeli plače. Prav tako ne vedo, kako bodo opravljali načrtovane in nujne operacije. Dokler imajo še nujne zaloge materiala in zdravil, bo že še šlo.

Nato pa? Zapreti je ne morejo in ne smejo. Vanjo že desetletja hodijo porodnice in ženske na nujne posege, preglede ... Ekipi zaupajo in so si jo izbrale za svojo.

Res pa se tudi ženske nasploh sprašujejo, zakaj porodničarji tako vztrajajo pri naravnem porodu tudi takrat, ko imajo napotnico za carski rez. Iz postojnskega primera bi se zdaj vsi porodničarji morali kaj naučiti!

Človek, ki mu rubežniki po sodni odredbi izpraznijo bančni račun, zabrede v stisko. Ogrožena je lahko temeljna eksistenca, grozi mu celo brezdomstvo. Tudi v Postojni so na takšne zagate nenehno opozarjali. Vedeli so, kakšna “štala” bo, ko se bo zgodilo, kar se je: rubež denarja za poplačilo odškodnine. Ta ni sporna. Tudi v bolnišnici to vedo.

A kaj, ko so sodni mlini mleli nedopustnih trinajst let. Zato je nastala enormna vsota zamudnih obresti, ki je povzročila finančni kolaps ustanove. Pa so na to ves čas opozarjali sodišče, zdravstveno ministrstvo in zavarovalnico ZZZS, plačnico vsega opravljenega dela.

A tudi njihovo delo je ovrednoteno tako slabo, da zdrava pamet ne more razumeti. Kako je mogoče, da je, denimo, prvi pregled ženske pri ginekologu - ko ji ta med drugim naredi ultrazvok, si vzame čas za pogovor in napiše še recept - vreden le borih devet evrov? Toliko kot plačaš za dva kilograma letošnjih češenj!

Prav zaradi takšnih in podobnih nesmislov in predvsem zaradi že kar noro dolge sodne počasnosti nastajajo velike zagate. Povsem po nepotrebnem.

Ob tem pa zdravstveno ministrstvo najraje molči. Tu in tam obišče kakšno bolnišnico. Da bi ustanovilo prepotreben rezervni sklad za odškodnine? Kje pa! Tako daleč odločevalcem pamet še ne seže ...