Žuboreči zakladi

Da je Grofova voda iz izvira na pobočju Mrzlega vrha najboljša, vedo že generacije domačinov. Sodobne radiestezijske meritve, ki ji pripisujejo dva milijona oziroma milijon energijskih enot po Bevisu več, kot jih ima znamenita voda v Lurdu, potrjujejo, da se niso motili. Ko je tolminski radiestezist Jože Munih meritve predstavil širši javnosti, je bilo pričakovati, da se bo slej ko prej našel kdo, ki ga bo ta voda v komercialnem pogledu zamikala.

In so prišli podjetni ljudje, toda zdi se, da na neroden način. Med nakupom zemljišča z izvirom in predstavitvijo projekta je minilo več mesecev oziroma dovolj časa, da so se začeli med domačini širiti strahovi, da jim hočejo ukrasti najboljšo pitno vodo. Investitorji so se očitno premalo zavedali, da so ljudje na “svoje” studence, iz katerih so pili njihovi predniki, zelo občutljivi. Vsa zagotovila, da je projekt dobronameren, da nikogar ne bodo oškodovali, ne zaležejo več. Z odprtimi kartami bi bilo morda drugače. Ker zdaj v vasi ni konsenza, so se umaknili. Če bi uspeli, bi bil to pri nas in daleč naokoli prvi primer stekleničenja žive, energijsko izjemne vode. V plastiki ujeta mrtva voda se z njo ne more primerjati.

Ali bodo Grofovo vodo zavarovali kot naravno znamenitost, kar predlaga civilna iniciativa vasi Gabrje, ali bo ostala odprta za komercialno izkoriščanje, podvrženo strogim koncesijskim pravilom, bodo presodili za to poklicani. Argumentov za in proti je veliko. Tudi med samimi domačini.

Dobrodošel bi bil strateški premislek, kako bi na Tolminskem v turističnem in še kakšnem pogledu na moder način in v dobro občanov več iztržili iz bogastva svojih 80 izvirov kakovostne pitne vode. Iz zemlje jim žubori zaklad, ki neizkoriščen teče v morje. Apetiti po njem bodo še veliki. Domačini vodno bogastvo že zajemajo z malimi HE, s ponudbo plovbe, s kopanjem gramoza iz rek, s polnilnicami vode pa ne. Če ne bodo šli v izziv, jih bodo drugi prehiteli.