Žulji in delnice

Kdor dela, nima časa služiti denarja, je rek, ki bi se prilegel dogajanju pred poslovno stavbo In Prime v Ajdovščini, kjer je v četrtek bila seja skupščine družbe Primorje Holding. Pa čeprav delavci, ki so še zaposleni v Primorju, danes tako rekoč nimajo dela, delničarji pa v zadnjem času od lastništva tudi ne kaj prida.

Zaradi neuradno napovedanega spontanega shoda zaposlenih je bilo nekaterim delničarjem med prihodom na skupščino nelagodno. Rahli vzvišenosti nad najbolj razgretimi zaposlenimi in nekdanjimi zaposlenimi, ki so se sicer v majhnem številu zbrali na parkirišču, se je na tistih nekaj metrih od parkiranega avtomobila do vhoda v poslopje pridružila trohica negotovosti, tudi strahu. Napetost je bila v zraku. In občutek je bil, kot da jim napadi novinarskih mikrofonov, snemalnikov, kamer in fotoaparatov, na katere se se odzivali z “no comment”, prav pridejo in predstavljajo določeno mero varnosti.

Med čakanjem na konec seje so se začeli tisti, ki so s svojimi žulji prispevali k vzponu ajdovskega gradbenega velikana, izpovedovati. Nekdo je povedal, kako je nekaj časa delal od petih zjutraj pa vse do enih ponoči, drugi, ki je šel po štiridesetih letih dela v Primorju še pravi čas v pokoj, je bentil nad trenutnim položajem družbe. Povedal je, kako ga delavci, ki živijo v samskem domu, vsakič, ko gre mimo, prosijo za evro ali dva. Za kruh. In da živijo v nečloveških razmerah, medtem ko nekateri lastniki ...

Naveličani praznih obljub so zbrani pred poslopjem tudi sklep o predlagani 30-milijonski dokapitalizaciji družbe s strani skrivnostnega strateškega partnerja sprejeli z veliko mero skepse.

Zgodba je šla že predaleč in v to, da bi se Primorje ponovno dvignilo kot feniks, ne verjamejo več. Če pa bi do tega vendarle prišlo, ni dvoma, da bi spet rade volje zgrabili za delo. Za pošteno plačo seveda. Ne glede na to, kdo so delničarji in koliko delnic imajo, saj je zanje to povsem drug svet.