Župana, na potezi sta!

Ko so pred sedmimi leti s precejšnjo zamudo odprli razvpiti šentviški predor v Ljubljani, je po nekaj urah skupini mladih Nemcev na avtomobil padel lep kos ometa. V trenutku, ko to berete, je markovški predor že nekaj ur operativen in srčno upamo, da se šentviška sramota ne ponovi, pa čeprav je predor nastajal na podobno škandalozen način kot šentviški. A bolj kot razglabljanje o tem, kaj je bilo, je ta čas na mestu razmislek, kaj bo. In tu je neznank obilo - nemara najpomembnejša je ta, kaj bo z obalno cesto poslej.

Zadnji dan in pol imata cesto v upravljanju koprska in izolska občina. Doslej je bila cesta pač cesta, krivec za to, da desetih (!) odstotkov slovenske obale, ki jo zaseda, ne izkoristimo bolj pametno, pa je bil v Ljubljani. Seveda, kje pa drugje. Zdaj je Ljubljana cesto predala lokalni skupnosti, s čimer je tudi odgovornost za (ne)razvoj turistične infrastrukture na atraktivnem koncu obale padla na pleča tej isti lokalni skupnosti. Koprske in izolske občine, torej. Oziroma, če smo povsem natančni, na pleča županov Borisa Popoviča in Igorja Kolenca.

Alternativ nimata veliko. Cesto lahko zapreta in promet speljeta prek naselja na Markovcu, a pri tem tvegata, da ju jezni stanovalci utopijo na tistem rastišču pozejdonke v morju nekje ob cesti. Obalno cesto lahko tudi prepustita prometu in se še naprej izgovarjata na Ljubljano, tokrat zaradi tega, ker trmari pri tem, da mora predor ostati del vinjetnega sistema. Obe rešitvi sta slabši. Prva bistveno poslabša bivalno okolje prebivalcev velikega naselja na robu Kopra in hkrati tisoče voznikov vsak dan spravi v nevarnost zaradi slabše ceste. Druga bi prebivalstvu - volilcem - dala vedeti, da stvari vendarle niso tako enostavno, kot so se zdele, ko je bil krivec onstran Črnega Kala.

Zato bo zdaj na preizkušnji iznajdljivost in podjetnost obeh županov. Kaj vse bi se dalo narediti, sta povedala že večkrat. Kaj vse se bo dalo, bosta še morala. In mi ju bomo spremljali.