Županovanje je sladko

Zoranu Jankoviću lahko verjamemo, da je prestajal hudo preizkušnjo, ko se je odločal: ali ostati župan Ljubljane ali se z ničle (takrat še brez stranke) podati v avanturo, v kateri hoče vse ali nič. Pa ne zgolj zaradi negotovosti, ki ga bo lahko drago stala, in morebitnega prevzemanja v tem času zelo odgovorne naloge, temveč tudi zato, ker je v županovanju užival. To je bilo očitno iz njegovih nastopov. Ko je govoril o svoji Ljubljani, se mu je kar iskrilo v očeh. In če se mu zelo verjetno mandatarstvo ne bo izšlo, bo poskušal vse, da se prej ali slej vrne v mestno hišo.

Janković mora priznati: prestolnica države je sicer že sama po sebi nekaj, čemur je imenitno vladati, vanjo prihaja ves svet, tudi sama angleška kraljica. Ampak očitno je županovanje sladko vsepovsod, tudi Bogu za hrbtom, v Bovcu, denimo. Tamkajšnji župan Danijel Krivec bi za ohranitev svojega županskega poslanstva šel tudi na ustavno sodišče, z zakonom, ki mu ga jemlje, se enostavno ne more sprijazniti.

Po svoje velja Krivcu in njemu podobnim izreči priznanje. Saj županuje neprofesionalno, predvsem pa je izvršilna funkcija vse kaj drugega kot poslanska. V parlamentu lahko obljubljaš še tako odločno podporo okolju, iz katerega prihajaš, na koncu boš “v imenu ljudstva” storil tako, kot ti veleva stranka, ki ji pripadaš. Pa naj bo vladna ali opozicijska. V občini pa je župan izvršnik, vse, za kar se odloči in potem stori, mora biti na mestu. Krivec hoče oboje. In tako bi hotel še prenekateri župan. Tudi novogoriški, Mirko Brulc, je dolgo vztrajal in popustil šele kot poslanec svoje stranke.

Janković pa je sladkost županovanja žrtvoval in se pokoril zakonu, ki veleva nezdružljivost funkcij. Pritegniti vendarle velja tistim, ki menijo, da je tako tudi prav. Ko so se odločili za kandidaturo, so vedeli, kaj jih v primeru izvolitve čaka. Kot poslanec bo župan morda “moral” podpreti nekaj, kar bo posredno tako ali drugače udarilo tudi po njegovem občanu.