Zvitek zaudarja

Veliko gledam, a malo vidim - in vendar preveč: tudi moje oči so oči poraženca, ki ne more drugače, kot da spričo tega, kar (in kolikor) vidi, nenehno koprni po prividni utehi in izpolnitvi. Malo ljudi vidim, zato pa odločno preveč človeka nasploh. Zlasti tam “zunaj”, v naravi.

Kajti tam “zunaj” jasneje vidim človekove sledove, sledi njegove marljivosti ali vsaj nekakšne prizadevnosti, predvsem pa ostanke njegove nemarnosti in hudobije. - Mimogrede: ko si hlapec, si nemarnosti skorajda ne moreš privoščiti, docela obratno je takrat, ko si nadut (in namišljen) gospodar.

Torej so sledovi človeka v naravi, sledovi nekakšnega gospodarja, človeka, ki se je v razmerju do živali in rastlin že rodil kot gospodar, ne pa da bi to postal šele po kaki daljši “učni” dobi. Ti sledovi so kajpak posledice človekovega gospostva in zavojevanja. Njive so zorane, podrast v gozdu iztrebljena, pašniki in travniki požeti, steze izkrčene, kali in vodnjaki očiščeni, telekomunikacijske antene in daljnovodi postavljeni, nekoč makadamske ceste asfaltirane itn. - pač da bi bilo življenje zvečine le vase zaverovanega človeka znosnejše.

So pa še drugačni sledovi (ne bom jadikoval o smeteh in vsakršnih odpadkih). Je denimo na dnu globeli pod borovim gozdom stara emajlirana kopalna kad. V njej kalna deževnica za žejno divjad. Četrt streljaja proč se med drevesi dviga lesena preža: torej tipičen “daj-dam”. Žival pride pit in prežeči človek jo “poči”, da se more zvečer v zadovoljni gostilniški družbi do sitega najesti srnjakovega golaža.

Prežijo denimo po grmovju na planjavi limanice, pasti, vsakršne skrbno izdelane nastave, da se vanje ujame zajec, lisica, ptica. Ki nato ure in ure umira (točneje: poginja, kajti, tako razmišljajo tudi modreci, umirajo menda samo smrtniki, le ljudje) v krčih smrtnega boja, ki ga - bodimo odkritosrčni! - ni moč opisati; o tej agoniji se nam tu in tam more le sanjati, najpogosteje takrat, ko nas tlači orakeljska mora.

In so še bolj banalne reči: denimo ostanek časopisa na strmem, z ostro resasto travo poraslem bregu; tulec z nafto prepojenega in napol zgorelega papirja na kamnih pod “mimogrede” izruvanim borovcem. Nekdo je pred meseci poskušal ponoviti to, kar se mu je lani prav na tem kraju posrečilo: zanetiti požar. Iz golega veselja, zaradi čistega užitka. Je takrat veselo zagorelo in pogoltno gorelo, so še pred prihodom garaških gasilcev zoglenela debla osamelcev in ruja, so se posušila premnoga drevesa na robu gozda - rjave krošnje med zelenjem: drevesa umirajo neznansko počasne smrti. In ta nekdo, verjetno skrit med grmovjem na drugi strani globeli, nemara z daljnogledom v roki, se je ob pogledu na gasilce zadovoljno muzal. Užival. In če se mu je pred meseci ponovni požig ponesrečil, morda se je prestrašil naključnih izletnikov in goreči zvitek časopisa odvrgel med kamne, se bo prej ali slej znova spravil na “delo”, o tem ne more biti dvoma.

Tudi ta zvitek časopisa nezmotljivo zaudarja po gospodovanju človeškega bitja.