Zvoniti po toči

Življenje ob morju je dražje kot v notranjosti Slovenije. Dražja so stanovanja in poslovni prostori, pa tudi zemljišča v industrijski coni. Čeprav podjetnik za razliko od hotelirja ali gostinca razgled na morje težko unovči.

V tržni ekonomiji ima tudi to svojo logiko; življenje ob morju je lepše in zato več stane. Težava je v tem, da je v času gospodarske krize lepota manj pomembna. Štejejo osnovne življenjske dobrine, redne plače in zagotovljena delovna mesta. Izolski podjetniki in tisti, ki so to nekoč bili, pretehtajo vsak evro. Manj jim bo ostalo za plače in razvoj dejavnosti, če bodo denar porabili za nakup zemljišča. 140 ali 150 evrov za kvadratni meter industrijskih površin je po njihovem mnenju zgornja dopustna meja. Še raje bi videli, da bi se izolska občina zgledovala po Bavarcih. Občine v okolici Münchna prodajajo kvadratni meter industrijskih površin že za en evro. Podjetniki pa se zavežejo, da bodo odprli, denimo, 50 delovnih mest in dejavnosti ne bodo selili vsaj deset let. Okolju se oddolžijo skozi davke. Tudi v Sloveniji bi plačali komunalni prispevek in letno nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč.

Perspektivna podjetja se ne rodijo čez noč, vendar za razliko od start-up podjetij zaposlujejo več kot deset delavcev. Izola potrebuje nadomestilo za vse propadle gigante (Mehano, Stavbenik) in izgubljene tovarne (Droga, Delamaris). Zdaj pa ji grozi, da jo bodo zapustila tudi manjša, uspešna podjetja, K.M.K. Box in Fikon studio.

Zdajšnji župan Igor Kolenc plačuje tudi za napake predhodnikov. Industrijsko cono bi morali komunalno opremiti v obdobju županovanja Brede Pečan, Tomislav Klokočovnik bi moral komunalni prispevek poceniti in ne podražiti. Še pred letom 2008 bi morali predvideti uravnotežen razvoj občine in sočasno snovati najmanj podjetništvo, turizem in še kaj. Ker pa tega ni bilo, Izola samo še izgublja. Kolenc postavlja temelje za obdobje po krizi. Do tedaj pa bo še dolga.