Politika, osebno
To, da volilci poznajo kandidate, velja za prednost lokalnih volitev. Prednost, ki omogoča najbolj popolno uresničevanje ideala vladavine ljudstva. Za prijatelja, soseda in znanca se ne odločamo zato, ker se na filozofski ravni strinjamo z njegovimi stališči. Temveč ker vemo, ali je lažnivec, ali krade, ali je spreten z rokami in glavo in ali ima navado pozdraviti, ko gre mimo hiše. V nekaterih primorskih občinah zaradi dolgoletnih politikantskih zdrah in zlorab ta logika ne drži več. Na severu pokrajine pa sta razumnost in bližina še vedno glavna aduta. A tudi osebni pristop ima svoje pasti. Povzroči, da nastanejo liste, ki v občinski svet pripeljejo le svojega nosilca. In da ljudje le zato, ker podpirajo kandidata za župana, obkrožijo tudi njegovo listo in stranko. In povzroči, da ne dejanja ne programi in cilji ne štejejo več. Šteje le nasmeh.
Župan, ki občino vodi avtoritarno in brez glasu upora, ter župan, ki brez sramu mešetari in trguje pod mizo, ne sodita med ljudi, ki bi jih človek imel za soseda. V preteklem mandatu se je goriškim županom uspelo izogniti tema klišejema, čeprav so jima bili nekateri nevarno blizu. Z nezaupnico starim strankam in podporo listam so volilci povedali, da pričakujejo osebno odgovornost. Če bodo zmagovalci to zmotno razumeli kot osebno oboževanje, se nam hladna severnjaška treznost, na katero smo ob pogledu na jug tako ponosni, lahko kaj hitro stopi.
