Poraz

Porazi so sestavni del športa in tudi življenja. Pomembno je, kako jih sprejmeš, preboliš oziroma premostiš. Ene okrepijo, druge oslabijo. Športni akterji, predvsem trenerji, pravijo, da se iz porazov največ naučiš.

Po porazih se vselej porajajo negotovost in kopica vprašanj, kaj in zakaj je šlo narobe. Glavno vprašanje v turnirskem sistemu, kjer si tekme sledijo vsaka dva dneva, pa je, ali velja poraz odmisliti ali ga podrobno razčleniti. Trener oziroma selektor najbolje pozna značaj svoje ekipe in kako se ta sooča s porazi. Ali slednji sprožajo jezo, botrujejo ravnodušnosti ali načnejo samozavest pri igralcih. Kaj pa pri trenerjih?

Ni veliko trenerjev, ki bi po porazu priznali, da so sami storili napako, oziroma da bi ravnali drugače ob enakem razvoju dogodkov. Tu igra pomembno vlogo psihološki element. Ključno je zaupanje. Igralci morajo imeti občutek, da trener vselej ve, kaj dela in zakaj je povlekel določeno potezo. Dvomov ne sme biti, v nasprotnem se lahko že ob prvem porazu poruši skrbno negovano ravnotežje v ekipi.

Slovenija je s Katarjem doživela prvi poraz na letošnjem svetovnem prvenstvu. Zdi se, da smo ga slabše kot igralci in trenerji izbrane vrste sprejeli sami novinarji. Bi lahko slovenski selektor Boris Denič več priložnosti ponudil temu ali onemu igralcu, zakaj ni poskusil zamenjati obrambe, kje se je izgubila hitra igra? Vedeli smo, da bodo gostitelji trd oreh. V domači reprezentanci je kopica prišlekov, s katerimi so morali v kratkem času sestaviti mozaik, ki bi deloval kot ekipa. Valeru Riveri je to uspelo. Najbolj trofejni in najdražji rokometni trener na svetu je imel reprezentante štiri mesece na očeh, kar je lepa primerjalna prednost.

Katar ni spektakularna ekipa in nikoli ne bo, a je ekipa, ki ve, kaj hoče. Slovenija mora na tem svetovnem prvenstvu to še dokazati. Ko je najtežje, po porazu.