Zadnji

S tem zapisom zaokrožam svoj opus pozdravov iz Dohe. Tako kot slovenska rokometna reprezentanca sem med svetovnim prvenstvom (SP) precej nihal, doživljal vzpone in padce v navdihu in dnevni formi. Včasih sem pisal sproščeno, včasih na silo, včasih z lahkoto, včasih stežka, pa je na koncu vendarle šlo. Enkrat boljše, drugič slabše.

Vedno pa je ostal občutek zadoščenja, ko sem na računalniku pritisnil magično tipko, s katero sem poslal pismo v redakcijo. Ni mi žal, da se SP končuje in se s tem tudi moje bivanje v Katarju približuje koncu. Novinarskih tem - majhnih ali velikih, bolj ali manj zanimivih - nikoli ne zmanjka, bodisi v Dohi bodisi v Novi Gorici.

Po čem si bom zapomnil SP v Katarju? Iz vsake zgodbe, srečne ali nesrečne, ostanejo določeni utrinki, vtisi, ki si jih včasih prikličeš v spomin in se jim čez čas nasmeješ ali se ob njih zamisliš. Anekdot na tovrstnih dogodkih, bodisi na tekmovalni bodisi na družabni ravni, je in bo nešteto. Čeprav je bila na sporedu kopica tekem, se rokometa nisem nasitil. Prej bi rekel, da ga je bilo za pokušino. (Pre)najedel pa sem se mestnih prevozov po Dohi in prometne gneče katarske prestolnice.

Bolj ali manj neuspešno sem se boril tudi s klimatskimi napravami. Podobno kot rokometaši proti namišljenim tekmecem s fotelja. Bilo je nekaj zmag in nekaj porazov, kot na vsakem (velikem) tekmovanju. Pomembno je, da smo se borili po svojih močeh. Srca nisem pustil v Dohi, vzel ga bom s sabo. Pustil pa sem nekaj evrov za pivo, a mi ni žal. Sveta nisem rešil, a to tudi ni bil moj namen. Medtem ko gredo športniki od tekme do tekme, sem jaz šel od članka do članka. V ponedeljek bo nov dan, a ne bo več nove tekme in novega pozdrava iz Dohe.

Verjamem, da ne boste preveč pogrešali, ne tekem ne pisem. Dovolj je bilo. Do naslednjič.