“Meni se mi dopadeš še bolj kot sladoled”
Ta hip sem prebrala zanimivo poročilo o knjigi, ki jo je izdala univerza v Novi Gorici in je posvečena vprašanjem razvoja in temeljnih značilnostih slovenščine in jezika nasploh, izpod peresa časnikarke Vesne Humar v 7. valu Primorskih novic z dne 3. februarja - s pomenljivim naslovom “Primorski 'Meni mi je všeč' je svetovna posebnost”.
Po mojem je ta pleonastični stavek - vsaj za nas zamejske in matične Primorce - čisto navaden italijanski kalk (A me mi piace), iz leta 1985, kot je zelo priljubljeni Enrico Montesano naslovil svoj film, ki je celo prejel dve nagradi, Donatellovega Davida in Srebrni trak (Nastro d'argento). Igral in režiral ga je sam in je najbrž prav zaradi pleonastične kakofonije naslova vzbudil vsesplošno zanimanje in žel velik uspeh, tako pri naših italijanskih sosedih kot pri nas, primorskih gledalcih. Spominjam se, da smo takrat kar pogosto šaljivo čebrnjali: meni se mi dopadeš še bolj kot sladoled, tebi ti ugaja pa zdaleč bolj pivo, in meni mi je všeč, kako pišeš ...
Pa še to, ker je v nekakšni zvezi: nam, Primorcem, vsaj do priključitve je bilo marsikaj bolj malo všeč. Nam se je veliko prej kaj dopadlo ali ne dopadlo. Včasih nam je tudi kaj ugajalo ali ne ugajalo, všeč pa nam ni bilo skoraj nič ali redkokdaj, vsaj dokler se nismo pomešali s sorojaki v nekdanji Jugoslaviji, ki so radi in rajši ... všečkali.
JOLKA MILIČ, Sežana