Brez plastike nam ni živeti
Med slavljenjem praznikov upora in dela jo je bilo seveda težko opaziti ... Novico namreč, da je Evropska unija napovedala vojno plastičnim nakupovalnim vrečkam. Tak udaren naslov je stal na vrhu poročila o ukrepih, ki jih kanijo evropski modreci sprejeti za zajezitev morije, ki jo plastika povzroča med življem na Zemlji ... Dramatičnim fotografijam, ki pričajo o pomoru ptic, želv ... je treba dodati tudi tisto vsakodnevno svinjarijo, ki se vseh na očeh nabira na rečnih bregovih, pa nevidne podvodne otoke, ki jih oceani zgnetejo iz plastičnih ostankov naše civilizacije ...
In kaj so iztuhtali v Bruslju tisti, ki z direktivami krojijo podobo Evrope? V svojem znanem slogu: nič ne gre čez noč, treba si je vzeti čas in ravnati postopno, dati je treba čas proizvajalcem vrečk in trgovcem ... Kot da gre za spremembo zasnove energetske oskrbe Evrope, za poseg v sistem izobraževanja, v koncept evropske zunanje politike ... Skratka za teme, ki zahtevajo tehten razmislek, tehtanje argumentov za ali proti, proučitev posledic ukrepov.
A podatki so strašljivi. Vsak Evropejec na leto povprečno porabi 190 plastičnih vrečk. Skandinavci so najbolj skromni: le štiri. Švedi, Norvežani in Finci so očitno tako obubožani, da ne hodijo več po nakupih in iz štacun ne vlačijo domov polnih plastičnih bisag nepotrebnih stvari. Kaj pa Slovenci, boste vprašali. Vsaj nekje smo med Evropejci nad povprečjem: skoraj 500 jih vsak od nas na leto znosi domov. No, tudi ob poti jih kje seveda odvržemo ... Čeprav sem imel pri matematiki v srednješolski letih popravni izpit, mi je uspelo priti do ene milijarde. Toliko jih po podatkih iz Bruslja (če so seveda upoštevali tudi deco) “skurimo” med morjem in gorami. Milijardo plastičnih vrečk vsako leto, samo Slovenci! Civilizirani Evropejci pa na stotine milijard ...
A evroposlanci v Buruslju niso udarili po mizi in rekli: “Konec je tega svinjanja!” Potegnili so na dan predlog prejšnjega komisarja za okolje Janeza Potočnika (tistega gospoda, ki je, bogve zakaj, nekaj let kraljeval na lestvici priljubljenosti slovenskih politikov) in odločili: vrečke bodo morda res prepovedali, toda šele leta 2019, pa še to le v primeru, če se njihova poraba ne bo zmanjšala na 90 kosov na prebivalca. Še vedno bi torej v igri ostalo na stotine milijard te plastične nesnage.
Vsak normalen človek, ki mu je mar usoda okolja, se vpraša, v čigavem interesu so tako blagi ukrepi. Vemo namreč, da je ponekod uporaba plastičnih vrečk že prepovedana (celo v Meki potrošništva, ameriški Kaliforniji, kjer jo bodo nasprotniki zakona izpodbijali z referendumom), marsikje se da v trgovinah dobiti le še papirnate ali iz razgradljive plastike. Resda niti slednja menda ni povsem nedolžna ... Stojijo za nežno roko evropskih birokratov in poslancev interesi proizvajalcev vrečk? Dvomim, tovrstna industrija ni ravno strateška in vplivna ... Se popolni ukinitvi upirajo velike trgovske verige, ki z njimi gotovo služijo in se poleg vsega s svojimi napisi na njih še reklamirajo? Jih je strah, da ne bi papirnate vrečke ali kar stari, dobri cekarji vzdržali vse nepotrebne šare, ki jo po pogosto nepotrebnih dobrinah hlepeči ljudje znosijo mimo blagajn? Kar poglejte si metrske nakupe (meter je z uvedbo tekočih trakov postal nova merska enota za količino) smokijev, kokic, kosmičev ... v bližnji trgovini. Kam bi vse to stalo, če ne bi bilo plastičnih vrečk?
Ob spremljanju spletnih odzivov na morebitno ukinitev te nadloge sodobne družbe, večinoma odklonilnih, me je prešinilo: tako smo se navadili nanjo, da bi brez nje že težko predstavljamo življenje. Očitno tako meni tudi slovenska oblast, ki bi lahko z zakonom že zdaj (ali pa že pred leti) uvedla prepoved prodaje, seveda s kratkim odložilnim rokom, pa tega ne stori. Pred kratkim je o zadevi na televiziji govoril možakar z ministrstva za okolje. In je mencal, tako kot mencajo v Bruslju.
