Je Igor E. Bergant zgolj kukavičje jajce
Pisalo se je leto 1972, letne olimpijske igre so Nemci pedantno, kot to zgolj oni znajo, izpeljali v Münchnu. A ne dovolj pedantno: v olimpijsko vas so se vtihotapili palestinski teroristi in zajeli izraelske športnike. Po neuspešnih pogajanjih in posredovanju protiterorističnih policijskih enot je bil epilog tragičen: 11 ubitih izraelskih športnikov. Iger niso prekinili, a odtlej nikoli niso bile več enake: privaditi se je bilo treba na stroge varnostne ukrepe, ki so jim (skupaj z dokončno komercializacijo kokakola iger leta 1996 v ameriški Atlanti) odvzeli pridih sproščenega druženja mladih športnikov vsega sveta.
Po tekmovalni plati je München ostal zapisan zaradi sedmih zlatih odličij ameriškega plavalca Marka Spitza, drobcene telovadke Olge Korbut, pa dramatičnega hladnovojnega finalnega košarkarskega obračuna med ZDA in Sovjetsko zvezo z odločilnim košem Aleksandra Belova tik pred (po?) iztekom tekme ... Jugoslovani smo se veselili predvsem zlata v moškem rokometu, v finalu smo z 21:16 premagali Češkoslovaško.
Prav anekdota, povezana s slednjo tekmo, mi pride na misel vsakič, ko se (resda vse redkeje) usedem pred televizor in preklopim na enega od (pre)številnih športnih kanalov. In zaslišim hrupno besedičenje, poplavo statističnih podatkov, napaberkovanih z zdaj že vsem dostopnih spletnih strani, v mikrofone izbruhane orgazmične navijaške izlive ... Kaj se je mi je torej pred 42 leti tako vtisnilo v spomin in postalo vodilo, po katerem presojam početje novodobnih dajte-nam-kruha-in-iger zabavljačev?
Tistega dne, ko so nam v Münchnu Arslanagić, Popović, Horvat, Lavrnić ... skovali zlato, je imela italijanska RAI pozno zvečer na sporedu običajni dnevni pregled olimpijskih dogodkov. Zanj je bil zadolžen športni novinar, tedaj še zelenec, Bruno Pizzul. Skoraj naš človek, iz Krmina doma, sicer pa bivši poklicni nogometaš, uglajen in študiran gospod, ljubitelj žlahtne kapljice in furlanskega suhega mesovja, ki je kasneje na italijanski državni televiziji postal legenda. Ko je prišel na vrsto rokomet, tedaj (in še sedaj) v Italiji dokaj postranska zadeva, je seveda sporočil izid finalne tekme, potem pa ... Nekako tako je dejal: “Ker se na ta šport bolj malo razumem, je bolje, da prepustim besedo sliki ...” In je bil nato kako minuto res tiho, v miru smo se lahko še enkrat naužili zmagoslavja Štenclovih fantov v modrem. Krovni dokaz, da je lahko molk res zlato.
Nanj sem se spomnil v teh dneh, pravzaprav že po televizijskem prenosu uvodne ženske ledeniške smučarije. Miran Ališič nam jo je postregel, v svojem znanem hripavem gostobesednem slogu. Marsikdo ob njegovem glasu zagrabi za najbolj demokratično orožje tv-gledalca, daljinec. A gospod je svetovljan, širokih obzorij, za kopje ali dve boljši od mladih samovšečnih holivudskih manekenov. Usedel se je v stol mladca, ki je svojčas stopil v prevelike čevlje in nam skoraj priskutil to - po zaslugi Tine Maze, seveda - paradno športno panogo. In sem se vprašal: ali v gnezdu slovenske televizije, tiste nacionalne, davkoplačevalske, res niso sposobni izvaliti piščeta in ga skojiti v strokovno usposobljenega, radovednega, razgledanega in nemotečega posredovalca ozadja tistega, kar vidimo na zaslonih? Je bil Igor E. Bergant kukavičje jajce?
Ena cela generacija športnih komentatorjev, s katerimi smo v zadnjih 30 in več letih delili uspehe in neuspehe slovenskega športa, odhaja. Niso (bili) vsi ravno briljantni, tudi njihovi spodrsljaji so postali del ljudske folklore. A kaj prihaja za njimi? Z negativno selekcijo so vzgojili pol ducata nastopačev, ki znajo slovenski jezik uporabljati le za lizanje sladoleda. Ki so prepričani, da nogometaši s seboj vozijo tudi vratnice, ki tako postanejo gostujoče, da se na igrišču ne spodobi streljati in morajo “naši” do konca tekme igrati strpno (in ne potrpežljivo) ... Redkim izjemam se seveda opravičujem.
